Gal Grobovšek – sam bi se opisal kot ekscentrično urejen adolescent – je Hestijin pesnik, član benda Smetnaki in študent dizajna na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Svoje ustvarjanje je začel konec osnovne šole trdi pa, da dvomi, da bo kadarkoli nehalo biti del njega. Pravi, da za to krivi starša, ki sta ga že od malih nog vpletala v umetnost in svojega profesorja slovenščine in razrednika, ki je njegovo umetniško razvijanje tekom srednje šole le še usmeril v pravo smer in zanetil tisto pravo iskrico v njem.

Kako si začel pisati?
Prva pesem, ki sem jo napisal, je bil komad Sranje, nastal je v devetem razredu pri pouku geografije. Spomnim se, kako sem ga zapisal v beležko in dal prebrati sošolki. Takrat sem bil še popolnoma zatopljen v punk in zdelo se je edino prav, da tudi jaz kaj napišem.

Kdo pa ti je na tvoji ustvarjalni poti najbolj pomagal, te najbolj oblikoval?
Menim, da sem največ pridobil od svojega gimnazijskega profesorja slovenščine in razrednika. Marsikomu od sošolcev ni bilo mar za snov, ki smo jo pri pouku jemali; vse jim je bilo odveč ne glede na to, kaj smo obravnavali. Zdelo se jim je dovolj, da govorijo slovensko in se niso poglabljali v  slovensko slovnico. To se mi zdi podobno kot želja po igranju instrumenta brez poznavanja akordov – vsi bi si želeli igrati, a nihče nima želje po poglabljanju v stvar, iskanju po ozadju tako glasbe kot jezika. Bilo pa nas je nekaj, ki smo pri pouku dejansko poslušali. Profesor zagotovo ni bil le pameten, bil je načitan, snov je znal predstaviti tudi na humoren način, predvsem pa je znal prepoznati tisto iskrico v človeku, kar mi je resnično veliko pomenilo in mi tudi dalo zagon za naprej. Ljudi nikoli ni silil v karkoli, a če je v tebi videl zanimanje, ti je tudi po pouku posvetil toliko več časa in spomnim se, da je večkrat po pouku prišel k meni in mi priporočil določena dela; ob teh sem kasneje tudi sam resnično užival in so mi dala ogromno elana za ustvarjanje. Svojega razrednika ne samo »krivim«, da sem umetnik, kot sem danes, ampak da sem tudi kot oseba to, kar sem danes.

jaz nihilist

 

 

jaz
ki trpim
tukaj
nihilizma se oklepam
in svojo bol
v pretvezah utapljam
teža sveta
duši me
tvoj pogled
in tišina
zakoračim v gaz
in se tepem
sneg rdeč
moja in tvoja kri
jok
kesanje
jaz nihilist
kaj to sem?

Zakaj pišeš?
Ker čutim potrebo, da to izrazim. Zase. To, da lahko pišem, se mi v prvi vrsti zdi privilegij. 

Kako se vse s čimer se ukvarjaš povezuje med seboj?
Nekatete pesmi (poezijo) uglasbim, saj ob procesu pisanja slišim tudi melodijo, akorde, … Včasih se mi zdi, da nekatera čustva bolje izrazim z dodano glasbeno in dejansko ritmično podporo – na tem, vsaj zdi se mi, temelji cel punk – v smislu glasbenega žanra, ne gibanja. Tako tudi nekaterim pesmim dodam likovno podlago – so del na primer kolaža, bodisi kot center pozornosti, bodisi kot periferija.
Umetnost je odziv na nek impulz iz okolja. In na ta impulz se odzoveš s tistim medijem, ki ti najbolj ustreza, bodisi likovna umetnost, poezija, glasba. In definitivno se zadeve med sabo povezujejo in tako ima lahko tudi umetnost sama več oblik. Tako lahko začutiš prvine drugega in tretjega ob prvem. Poezija ima svoj ritem, likovna dela prav tako. Pogosto si ob branju neke pesmi predstavljam dejansko podobo, nekateri preprosto naredijo korak naprej in pesem ustvarijo v obliki likovnega dela. Popolnoma enako je v drugih umetnostih. Celo barve same! Določeni ljudje imajo sposobnost videti barve ob določenih tonih! Vse je povezano, le najti moraš svojo umetnost.