Nika Gradišek, zase bi rekla, da se izgublja v iskanju, in priznava, da ji je bila umetnost položena že v zibelko. Je Hestijina pesnica, poleg tega pa igra violino, hodi na učne ure solo petja,  plesala je tudi hip hop, zdaj razmišlja o sodobnem plesu, svojo prihodnost pa vidi kot igralka.
Vzor vidi v svoji mami, ki je prav tako pesnica, njen najljubši slovenski klasik pa je Ivan Minatti, za katerega pravi, da se “njegove pesmi zdijo ravno prav melanholične, da v prsih začutiš bolečino potlačenega hrepenenja”.

Kako si začela pisati?
Začela sem predvsem zaradi mame, ki je prav tako pesnica, in zdi se mi, da sem s poezijo skorajda odraščala in mi je bila položena že v zibko. Prva pesem, za katero sem pripravljena trditi, da je pesem, je nastala v prvem razredu osnovne šole in govorila je o polžu, ko pa sem se začela resnično identificirati s poezijo, se spomnim, da smo morali v šoli napisati pesem za materinski dan. Takrat sem mamo prosila, naj mi pri tem pomaga, a je ona moje prošnje stalno odklanjala, kljub temu pa me je pri pisanju usmerjala. Prav moja pesem je bila na koncu tista, ki je bila učiteljici najbolj všeč, in sem jo recitirala tudi na šolski prireditvi. Od takrat dalje sem sprva vedno pogosteje pisala, najprej rimane pesmi, potem vedno manj, v srednji šoli pa le še poezijo dosledno modernih oblik, ritmov.
Spoznala sem, da je poezija način izražanja, ki mi pogosto pride resnično prav, sploh pri neke vrste katarzičnem očiščevanju. Tudi s težavami se lažje soočim, ko so enkrat izlite na papir. Včasih pa mi poezija služi le za nekakšno duševno rekreacijo, razgibavanje ustvarjalnosti. Čeprav se je torej začelo s šolsko prisilo, zdaj ne vem, kako bi brez nje.
 
Kako se ti zdi, da si zrasla skozi pisanje?
Ogromno in še vedno rastem. Ko prebiram svojo malo starejšo poezijo, lahko vidim neverjetno spremembo v stilu pisanja. Nekje med prvim in drugim letnikom sem šla tudi čez pomemben proces, ko sem se zavestno začela izogibati klišejem, »velikim besedam«, ki sem jih v osnovni šoli še izredno rada uporabljala – ljubezen, smrt, sreča …, te pojme se da namreč veliko
bolj uspešno naslikati skozi manjše, oprijemljivejše podobe. V prvem letniku se mi je zdelo upravičeno uporabljati te besede; zdelo se mi je, da jih čutim dovolj močno, da jih bodo tako kot jaz razumeli tudi bralci, a s časom sem spoznala, da ni nujno, da bralec čuti enako, in tako sem se takšnim besedam začela izogibati.

Kaj se ti zdi tvoj največji pesniški dosežek?
Mislim, da to, da sem se začela ubadati s slam poezijo. Ob njej sem spoznala, da je beseda lahko toliko več kot samo pisana in je celo bogastvo, ki ga prej nisem poznala.

Kje najpogosteje najdeš navdih?
V okolici, ljudeh okoli sebe, … Obožujem majhne življenjske absurde, takšne skoraj brez pomena, ki bi lahko šli mimo mene popolnoma neopaženi, a se mi brez razloga vtisnejo v spomin. Moje pesmi pogosto potrebujejo čas, zato jih pustim, da zorijo. Praviloma ne znam sesti in preprosto napisati pesmi. Kljub temu pa najraje pišem v tišini, čeprav me hrup ne moti. Največ pesmi je nastalo zvečer, ko že napol spim in se odločam med spanjem in pisanjem …; takrat vedno prevlada pisanje v strahu, da bi misel do zjutraj pozabila, zato ob enih ponoči na delovni dan prižigam nočno lučko in iščem pisalo. Nastanejo pa tudi v knjižnici, na avtobusu, v parku, kjerkoli imam trenutek časa in malo navdiha.

Zakaj pišeš?
Zdi se mi, da predvsem zaradi dveh glavnih razlogov. Ker moram nekaj spraviti iz sebe ali pa ker moram nekaj spraviti do nekoga. Tako obstajajo tudi pesmi, posvečene določeni osebi, za katere nikoli ne vem, ali bodo resnično dosegle svoj cilj. Kljub temu pa je že sama možnost, da ta pesem osebo doseže, nekako osvobajajoča. No, pa tudi zato pišem, ker se počutim produktivna, ko zaključim pesem in se ozrem nazaj z mislijo: to sem pa jaz ustvarila iz niča.

Južno od raja so kilometri prahu.
Vertikalni kilometri okruškov kosti teh, ki niso uporabljali pik,
ki so se jim zdele pike le hinavsko lažnive vejice,
ki niso znali zapreti svojih lažnivih gobcev in molčati.

Manjši gobec in večja ušesa je treba imeti.
Dante ušesa prodaja v papirnatih vrečkah,
Dante v plačilo sprejema razum,
ker kdo potrebuje razum, ko si enkrat platno za božje.

Platno, iz katerega so z vodnimi rezili izprali blato resničnega.
Nič ni resnično, vse je dovoljeno.
Dovoljeno – ne tebi, se razume.

Tebi bomo po tleh pogrnili kovinske žeblje,
zate pogreli kovinsko posteljo.
Prah si in v prah se povrneš.