Nejc Klemenc ne ustvarja, ker bi bil rad nekoč slaven. Potlej namreč ne bi ustvarjal pod psevdonimom na Instagramu, kjer lahko najdemo že več kot 150 njegovih haikujev! Zdi se mu, da postavlja preveč skoraj naključnih vprašanj o sebi, svetu in stvareh, ki se zdijo samoumevne in se prepogosto igra s pomeni besed. Lotil pa se je tudi slam poezije, s katero se bo kot finalist tudi predstavil na državnem prvenstvu v slam poeziji, ki bo 5. oktobra 2019 zvečer, v Ljubljani. Poezije se loteva v prostem času, v resničnem svetu pa je farmacevt, ki se je nedavno tudi lotil lovljenja doktorskega naziva, vse pa opisuje kot celoto, o kateri je sanjal kot otrok.

Stojiš pred goro.
Bojiš se, da na vrhu
ni več razgleda.

Če bi čakala
na pravi trenutek, bi
vedno čakala.

Svet bo zlomljen
in midva edina, ki ga
drživa skupaj.

Kakšni so tvoji pisateljski začetki?
Začel sem pisati kakšnih deset let nazaj v srednji šoli, takrat so mi bile najbolj po godu kratke zgodbe. Dobro se spomnim, da je bila prva zgodba močno lirična, izpovedna in dolga eno stran. Po uspešnem šolskem natečaju, sem začel zgodbe deliti s sošolci in vsi so komaj čakali, da jim prinesem v šolo kaj novega. Ob koncu srednje šole je Gimnazija in srednja kemijska šola Ruše izdala tudi zbirko mojih zgodb in pesmi v manjši nakladi, kar je še vedno eno izmed najlepših daril, ki sem jih v svojem življenju prejel. Pod svoje okrilje me je takrat vzel tudi pesnik David Bedrač, ki me je v Literarnem klubu Ptuj vodil skozi začetke mojega ustvarjanja, me spodbujal k sodelovanju na javnih branjih, objavljanju v literarnih revijah … Bil je tudi tisti, od katerega sem prvič prejel resnično kritiko.
Kmalu pa so prišla večletna obdobja, ko sem se od pisanja umaknil. Vsaketoliko sem poskušal kaj spisati, ko pa sem se pred letom in pol preizkusil v poeziji in ustvaril nk.le.besede, je vse začelo nepredvidljivo rasti.
 
Zakaj si se vrnil k pisanju?
Občutek, da to, kar sem napisal, ni napisal še nihče pred mano, je eden izmed najboljših stvari, ki jih občutim. To so moje misli, moja čustva, moje besede, ki sem jih sestavil v nekaj, kar se dotakne tudi drugih. Nekaj, s čimer se bralci lahko poistovetijo in nekaj, kar ostane
S haikuji se trudim povedati dolge zgodbe na kratko, jih v treh verzih poskušam narediti še večje, s čimer jih lahko vsak umesti v svoj prostor in čas – s svojimi osebami, s svojimi ljubeznimi in s svojimi strahovi. Svoje pisanje dojemam kot ustvarjanje majhnih koščkov sestavljank življenja vsakega izmed nas in vsak svoj haiku postavi na svoje mesto v svoji zgodbi.
 
Haikuje objavljaš vsak dan – od kod navdih?
Zdi se mi, da pišem vedno in nikoli hkrati. Nikoli ne sedem za mizo s čistim namenom, da napišem. Zanimive besede in verzi se preprosto najdejo. V mislih pogosto zatavam v igranje z besedami, sestavljanje teh brez cilja, da bi iz njih nastale pesmi, ampak potem kar nastanejo – morda takoj, morda pa lebdijo še nekaj časa v obliki enega verza, pripravljene, da bodo nekoč pesem.
Me pa lahko pogosto najdeš, kako na prste štejem zloge za haikuje pri vožnji z avtom, s trolo, v službi, na pivu s prijatelji ali ob brezciljnem sprehajanju po internetu ob pol dveh zjutraj. Tako lahko rečem, da je moje ustvarjanje omejeno le na naključja.
 
Kaj želiš s pisanjem doseči?
S svojimi haikuji želim dokazati, da ne potrebuješ veliko besed, da poveš največjo zgodbo in da ne rabiš velikih besed, da lahko v nekomu nekaj premakneš. Preproste so dovolj, da lahko z nekaj vrsticami bralca pripraviš do tega, da občuti, da se spomni, hrepeni. Želim si, da bralci občutijo ostre trenutke in iz njih ustvarijo mehke, tople. Želim, da začutijo lepe stvari, ampak tako, da jih bolijo.
 
Se imaš za umetnika?
Nikoli se nisem dojemal kot umetnika – sem samo nekdo, ki rad piše in ustvarja. Sem zato res umetnik? Je sploh pomembno, če sem? Kljub temu se mi zdi, da smo vsi malo umetniki. Vsi izražamo svoja čustva na svoj način in hrepenimo po lepoti vsega okrog nas – pa če gre za besede, glasbo, barve na platnu, lepo opremljeno stanovanje, skrbno izbrana oblačila ali urejen vrt. In to je na nek način umetnost.Nikoli se nisem dojemal kot umetnika – sem samo nekdo, ki rad piše in ustvarja. Sem zato res umetnik? Je sploh pomembno, če sem? Kljub temu se mi zdi, da smo vsi malo umetniki. Vsi izražamo svoja čustva na svoj način in hrepenimo po lepoti vsega okrog nas – pa če gre za besede, glasbo, barve na platnu, lepo opremljeno stanovanje, skrbno izbrana oblačila ali urejen vrt. In to je na nek način umetnost.

Nejca najdete na Instagramu pod uporabniškim imenom nk.le.besede in na YouTubu pod Klemenc3.