Julija Vrtar, skoraj deset let mlajša od ostalih finalistov Urške, avtorica še vedno ostaja skromna. Ko se spominja svojih zgodnjih poskusov pesnjenja, se skoraj do solz nasmeji, a kljub neuspehom ni obupala in po skoraj desetletju pesnjenja se je našla – v prozi. Skozi pisanje razjasni svoj pogled in odkriva čustva želi pa si, da bi to v njenih besedah uspelo tudi drugim. S svojimi kratkimi kratkimi zgodbami dokazuje, da so lahko misli tudi v prozi strnjene, hkrati pa imajo povsem drugačen zven kot poezija. In prav takšna je Julijina proza, drugačna.

Kdaj si začela pisati?
Že v osnovni šoli sem čutila željo po izražanju z besedami in takrat sem se tudi prav ponesrečeno lotila pisanja poezije. Po nasvet sem se s svojimi izdelki zatekla k učiteljici slovenščine, ki pa je mojo poezijo vljudno zavrnila, češ naj še malo povadim. Spodbudila me je, da tudi veliki avtorji po več let ustvarjajo svoja dela in preprosto potrebujem čas. Prva zavrnitev me je spodbudila k razvijanju in nadgrajevanju dela – dala mi je vedeti, da pisati ne pomeni le sesti in nekaj vreči iz sebe na papir, da za tem stoji ogromno prebranih besed, trdega dela in znanja.
Kasneje v tretjem letniku srednje šole pa sem na gimnaziji skupaj s prijateljico obiskala krožek ustvarjalnega pisanja, kjer je ena izmed dijakinj ravno prebirala svojo zgodbo – ta me je tako navdušila, da sem si rekla, to si želim postati tudi jaz. Takrat sem spoznala, da se lahko tudi v prozi igraš z besedami in v njej ustvariš melodijo, zven … Vedno sem mislila, da je bila proza le pripovedovanje zgodbe na nek skoraj direkten način, takrat pa sem spoznala, da je to toliko več in se lahko tudi tam z besedami prav tako igraš kot s poezijo.
Tako sem se osem let iskala v poeziji, preden sem se končno našla v prozi.

Kako si se razvila v zadnjem letu, odkar si se lotila proze?
Ob začetku sem se vedno trudila prilagajati drugim, skrivaj sem se spotikala skozi življenje in iskala med pisanjem …, govorila sem o tujih zgodbah, ker so se mi moje zdele nepomembne. Potem pa sem spoznala, da tudi jaz lahko napišem kaj pomembnega, našla sem ljudi, ki me podpirajo, in skozi prozo sem našla svoj glas. Po drugi strani pa me še vedno preseneča dejstvo, da sem se uvrstila med šest finalistov tekmovanja Urška, saj težko verjamem, da me nekdo uvršča med tako dobre ustvarjalce – sem pa izredno vesela in počaščena za takšno priložnost. Uvrstitev mi pomeni potrditev, da se moje pisanje razvija v pravo smer in da imam občutek za pisanje
Urška mi je dala veliko spodbudo za naprej, hkrati pa sem od takrat komaj kaj napisala, saj me vsakič znova prežame stres, da ne bo tako dobro kot takrat, da ne bom dosegla pričakovanj. Ne morem reči, da drugi pričakujejo več od mene, kot so prej, a moja osebna pričakovanja so zagotovo višja. Pričakujem neko napredovanje, popolnost …, pričakujem, da bom nekaj, za kar sem prej potrebovala pet let, naredila v enem. 

Kaj ti pomenijo neuspehi?
Sprva bolečino, kasneje pa področje, na katerem se lahko izboljšam, če želim.

Kaj je zate pri pisanju največji izziv?
Sprejeti kritike in pohvale – kritike, ker se počutim, kot da nisem dovolj dobra, pohvale pa, ker ne verjamem v njihovo iskrenost. V tem trenutku tako iščem kritika, ki bo dovolj nepristranski, da ne bo vsakega dela pohvalil, hkrati pa ne popolnoma nastrojen proti meni, da bo znal v meni videti tudi dobre stvari. Kljub temu pa, ko kritiko sprejmem, z njo opazno tudi zrastem.
Dejstvo pa je, da pri nekateri delih nočem sprejeti kritike in želim, da ostanejo takšna, kot so, surova, saj niso bila napisana z željo po neki estetski dovršenosti, ampak preprosto zato, ker sem morala neko čustvo ali občutenje spraviti na papir.

Kaj želiš s pisanjem doseči?
To se tudi sama pogosto vprašam. Trudim se ljudi voditi skozi proces ozaveščanja lastnih čustev, da ta začutijo skozi moje besede in jih vidijo v pogledih, ki jih prej niso poznali. Postavim jih v neprijetne položaje in jih prisilim, da se s sabo soočijo, konec koncev sami sebe raziskujejo.
Moj cilj pri pisanju je ustvariti lik, v katerem bodo lahko otroci videli junaka, vzor. Želim si doseči mlajše otroke in želim si navdihniti vsaj enega – se ga dotakniti tako iskreno, da sem jaz tisto, kar mu pomaga priti skozi dan.

Spominčice (odlomek)

Potopim se v sanje. Vidim svojo mamo, kako kuha večerjo, jaz pa na mizi z modelčki za izrezovanje piškotov izdelujem glinene zvezdice, smrekice in pa predvsem ponesrečene želve. Nasmeh na mojih ustih je neskončen in v mojih očeh odseva sijaj sonca.
Vrnem se v resničnost. Prišlo je jutro in malo bitje je izginilo. Pred menoj se prebuja skupina ljudi z dolgimi razmršenimi lasmi in nasmehom na ustih. V oknu izložbe na drugi strani ulice zagledam svoj odsev. V desnem žepu moje bluze počiva šopek spominčic, malo nad njimi v kotičku mojega očesa pa otroška radost in mir.

Bi rekla, da lahko vsak piše?
Zagotovo. Vsak lahko piše, ne more pa vsak napisati vsega in vsak se lahko najde na nekem področju, kjer bo dober, niso pa vsi dobri in uspešni v vsem. Če gledaš na pisanje kot na študij: nekaj, kar ti je bilo v srednji šoli všeč, si izbral za študij, a zdaj se moraš usmeriti in najbrž je zate resnično ustrezna le ena smer; prav to je največja past – vsi ne izberejo prave v prvem poskusu in obupajo. Najbrž je prav zato moj edini nasvet vsem, ki se lotevajo pisanja, da ne obupajo, še sama sem potrebovala osem let, da sem se našla.