Erazem Baškovec, pisec poezije in občasno tudi proze ter študent prvega letnika slovenistike priznava, da je nanj največji vpliv imel prav Prešeren. Ko govori o slovenščini, jo ima za nekaj samoumevnega, a zaradi tega ne zanemarljivega in prav na skrb za jezik opozarja. Priznava, da sta njegovo pisanje in izbira zagotovo nekako povezana, a da prvo nikakor ni vplivalo na izbiro drugega – prej je na oboje vplival njegov profesor slovenščine v srednji šoli, ki mu je slovenščino ne samo priljubil, ampak tudi naredil razumljivo, za kar Erazem pravi, da je glavna skrivnost umetnosti.

Kako si začel pisati?
Spomnim se domačih nalog v osnovni šoli, ko nisem resnično poznal nobenega pesniškega ozadja, pesnil sem le po nekem otroškem posluhu. Takrat je bilo najbrž nekaj prvič napisano, do srednje šole pa se nisem resnično ukvarjal s tem. V srednji šoli sem kasneje odkril krožek ustvarjalnega pisanja, pri katerem se mi je zdelo, da bi se lahko v ustvarjalnem krogu razvil in lahko bi rekel, da sem začel pisati konec drugega letnika. Takrat se je morda prvič resnično porodila ta sla, da bi to dejanje poganjalo neko zadovoljstvo in ne obveza. Ne pravim, da so vsa pisanja potekala gladko in najbrž je bilo več zapletov kot trenutkov, ko je delo prišlo skoraj popolno, takoj in brez truda, a takrat me je v to gnal nekakšen otroški nagon, ki ni razmišljal dvakrat.

Kako se lotiš pisanja, ko ne gre?
Ne verjamem, da ovire, ki pridejo s pisanjem, kadarkoli preidemo, najbrž sem jih sam pogosto le obšel. To verjamem, da je veliko lažje z že zastavljenim ciljem v mislih, ki te tako vodi nekam in ti daje voljo in željo po nadaljevanju oviram navkljub. Kljub temu pa je veliko lažje pisati po navdihu, kot če se odločiš, da želiš nekaj napisati.

Kdo je na tvojem pisanju pustil največji pečat?
Najbrž kar drugi dijaki na krožku. Če jih nisem poskušal posnemati namerno, so v meni vzbudili tiste trenutke, ko so v meni obudili občutek spoštovanja tistega, kar ustvarijo, ustvarimo. Ne samo z estetskega vidika, tudi spoštovanje do zmožnosti izražanja in opažanja različnih pogledov, vidikov, načinov izražanja …

Se ti zdi, da je tvoje pisanje vplivalo na izbiro študija?
Sam ne bi rekel tako, saj se mi edina resnično skupna točka zdi jezik, v katerem sem pisal in me je zanimal. Moje pisanje je namreč izredno vame usmerjeno, skoraj sebično in lahko bi rekel, da mi je bolj kot za odločanje služilo za svojevrstno psihoterapijo.

Potlej ima tu slovenščina sama poseben pomen?
Zagotovo, kljub temu da se nam kot materinščina zdi nekaj samoumevnega, je namreč ne smemo zanemarjati ali je podcenjevati – jezik ima v pravih rokah lahko tudi večjo moč kot kakršno koli orožje. Pa tudi dvomim, da sem sposoben pisati v kateremkoli drugem jeziku, saj se mi zdi, da le prevajam misli in morda je prišel čas, ko moram posvetiti nekaj sebe tudi slovenščini in ne le poskusom pesnjenja v tujih jezikih.

Umetnost to postane šele, ko je ustvarjena tako, da jo drugi razumejo. Brez tega sama namreč nima popolnoma nobene vrednosti ne glede na svojo kvaliteto, saj je ta nedosegljiva vsem razen avtorju samemu.