Črt Štrubelj piše poezijo, prozo in se ukvarja s fotografijo, ki jo želi tudi študirati.  Piše zase in verjame, da je to glavni namen poezije, a hkrati verjame, da mora ta nekaj sporočati, da si slišan. piše poezijo, prozo in se ukvarja s fotografijo, ki jo želi tudi študirati.  Piše zase in verjame, da je to glavni namen poezije, a hkrati verjame, da mora ta nekaj sporočati, da si slišan. 

Kako si začel pisati?
S poezijo sem začel v prvem letniku gimnazije. Že prej sem jo bral takrat pa sem se odločil, da se sam lotim tudi pisanja. Rekel sem si, zakaj pa ne, saj ne more biti pretežko. Sprva sem se preizkusil v neki tradicionalni formi, kasneje pa se bolj usmeril v odprto obliko.
V prvem letniku sem imel prijateljico, ki je bila v bistvu razlog, zaradi katerega sem začel pisati poezijo in poleg mojega pisanja bi lahko rekel, da je vplivala tudi na moj osebni razvoj, zagotovo pa je pripomogla k mojemu slogu.

Zakaj pišeš?
Da nekaj izrazim. Vedno zase, če pa pesem objavim, potem jo objavim z namenom, da me drugi slišijo, da še kdo razume. Želim, da se obsoja ljudi, ki so vredni obsojanja, ki škodujejo drugim, naravi. Jezi me ignoranca ljudi in tudi ta je pogosto vir mojega navdiha. 

Kakšno poezijo najpogosteje pišeš?
Skoraj vedno osebnoizpovedno, saj se mi zdi, da s pisanjem iz sebe izlijem neke vrste frustracije. Tudi, ko pišem družbenokritične pesmi, menim, da so globoko osebne, saj konec koncev izvirajo iz mene in mojega mnenja. Prav zato tudi večino pesmi ne pokažem drugim – zdi se, da jih pišem zase in ne za njih in tako jih objavim le z namenom, da dosežem neko spremembo, ko se mi ta zdi mogoča. To ne pomeni, da s poezijo poskušam spremeniti svet, zdaleč od tega, a, če imam priložnost, bom svoje mnenje zagotovo izrazil na tak ali drugačen način.

Kaj pa pesmi, ki jih deliš z drugimi?
To naredim le, ko neko pesem izrecno posvetim neki osebi in sem tudi prepričan, da ji bo nekaj pomenila, če se mi zdi, da bodo ljudje pesmi znali ceniti. Zdi se mi namreč, da same poezije ne moreš ocenjevati. Že vsebine same po sebi ne bo bralec nikoli razumel kot je je avtor, slog pa je nekaj, kar pesem dela resnično avtorjevo. Zdi se mi, da nekaj, kar je slab slog ne obstaja in četudi imam morda razmajan ritem, ga imam z namenom. To ni stvar, katere bi me lahko kdorkoli obtožil, saj svojih pesmi in poezije na sploh ne vidim tako. Če si pravil ne postavim, ta ne obstajajo.

Spet so hladne barve ovile nebo,
In mene tudi,
In njih tudi,
Vsi se kopamo v sivini
In počasi utapljamo v snu.

Zaspali smo.
In tokrat najbrž ne bomo vstali,
Zamudili bomo v vrtce, šole, službe,
V sivini ni dela.

Vse kar je ostalo je cinizem,
lažna dialektika našega časa,
pobira me absurd.

Ko bom mrtev bom barven.