Ajda Eler piše že od majhnega veliko spodbudo pa ji pomenijo ljudje okoli nje, prav zato je bila njena mentorica v osnovni šoli tako pomemben korak pri njenem razvoju – konec koncev je bila tudi tista, zaradi katere je Ajda uspela na natečaju Z domišljijo na potep izdati svojo prvo knjigo! Čeprav je navdih z vedno večjimi obveznostmi počasi pojenjal pa se je v drugem letniku lotila pisanja pesniške zbirke in jo tudi izdala, kar pa ji je dalo še večji zagon in vodilo do vedno novih projektov.

Kako si začela s pisanjem?
Že od malega sem bila prava sanjačka in imela sem ogromno domišljije, ki sem jo izražala skozi zgodbice; ko smo v šoli za domačo nalogo morali napisati pesem ali zgodbo, sem to z veseljem naredila. Mislim, da je prav to tisto, kar me je spodbudilo k rednejšemu pisanju; prav moja mentorica slovenščine v osnovni šoli je bila prva, ki me je pri tem resnično podpirala.
Tako se je najbrž resno začelo v petem razredu osnovne šole, v sedmem razredu pa sem napisala svojo prvo daljšo zgodbo, ki je bila tudi izdana v sklopu natečaja Z domišljijo na potep. V drugem letniku srednje šole sem se pisanja ponovno resneje lotila, ko me je profesorica spodbudila k pisanju pesniške zbirke kot projekta pri slovenščini, kar mi je konec šolskega leta tudi uspelo. Lani, v tretjem letniku srednje šole, pa sem s sošolkami uredila, oblikovala in natisnila tudi art revijo, pri kateri smo združile fotografijo, kolaž, risbo ter svojo poezijo in prozo.

Slikar

Zvok koles na dovozu
mi požene kri po žilah.
Stečem k oknu,
da bi se prepričala.
Zavlečem se v kot,
da bi ga pričakala.
Slikarja,
ki mojo kožo obarva v najrazličnejše odtenke,
zelene, modre, vijolične.
Ozrem se na svoje telo,
ki tresoče pričakuje novo umetnino.
Brazgotine od včeraj me še vedno skelijo.

V čem se bolj najdeš – prozi ali poeziji?
V tem trenutku najbrž bolj v poeziji, za katero se mi zdi, da se skoznjo lažje izpovem. Čeprav ni vse vedno resnično in se ne izpovedujem stoodstotno jaz, vendar pri vsaki pesmi segam vase in iščem vzroke za pisanje znotraj sebe. Pri prozi pa se najpogosteje vživim v neko drugo osebo, si predstavljam, kako bi ona reagirala v izbranih okoliščinah.

Kako pa se lotiti pisanja zgodbe?
Zdi se mi, da imam v glavi vedno neke prizore, in ko se mi zljubi kaj spisati, poskusim priklicati kakšnega izmed njih, ga čim podrobneje opisati in na koncu še izpiliti. 

Kakšni so bili občutki, ko si izdala pesniško zbirko?
Smešno je dejstvo, da je bila to na začetku obveza, nekaj, kar sem morala narediti za oceno, a zdaj, ko lahko končni rezultat dejansko primem v roke, mi to pomeni veliko več kot ocena. Že samo zaradi tega, ker je v skoraj vsaki pesmi del mene, je bila pesniška zbirka, ko sem jo prvič videla v celoti, velik dosežek.
Pesniška zbirka Žamet in kri mi je dala spodbudo za nadaljnje ustvarjanje, saj sem zaradi nje po dolgem premoru dobila razlog za ustvarjanje in me je prisilila k pisanju … Brez nje zdaj najbrž ne bi več pisala. Kritike in pohvale, ki sem jih prejela, so mi dale vedeti, da nekaj moram delati prav in zdaj imam razlog, da nadaljujem.