Jona Levar – pisana lovilka mehurčkov – še ne ve, kaj želi početi v življenju, a verjame, da vse pride v pravem trenutku. V prostem času igra čelo in piše tako poezijo kot prozo, zadnje čase svoje želje po igralstvu usmerja tudi v SLAM poezijo. V pisanju ne išče uteho, prej ji to pomeni izziv, s katerimi spoznava sebe in meje svojih sposobnosti, ki jih vedno znova prekaša in postavlja nove.

Kdaj si začela s pisanjem?
Prvo pesem sem napisala v 3. razredu, naslov je bil »Krokodilčki«. Do prvega letnika gimnazije, kjer sem se pridružila krožku ustvarjalnega pisanja pa se s tem nisem resnično ukvarjala, tudi pisala sem bolj za druge kot zase.
Pri tem so me spodbujali tako doma kot v šoli, družina me je vedno podpirala, brala je moja dela, kdaj jo je zaskrbelo ob negativnih pesmih, a ostajajo bolj v ozadju, najbolj me zagotovo podpira babica, vedno je tista, ki prva prebere,  kar sem napisala in mi tudi pove svoje mnenje o napisanem. Konec koncev je bila ona tista, ki me je navdušila nad branjem in pisanjem – sama hodi na dializo in tam je vedno brala poezijo, kmalu pa je v to vključila tudi mene. V tretjem razredu razredničarka, kasneje učiteljica za slovenščino, ki sem jo na začetku celo prezirala, a je najbolj zaslužna za to, da poznam avtorje in dela, ki jih poznam danes in sem konec koncev sposobna pisati.
 
Kaj ti pisanje pomeni?
Zagotovo ga ne dojemam kot nekaj, kjer izliješ svojo dušo na papir po naročilu ali po nekih trenutnih občutkih. Ko sem napisala pesem v takšnem občutku, mi nikoli ni bila všeč, zdi se mi, da je tisto preprost izliv, medtem ko mora biti poezija nek preplet čustev in umetniških detajlov, ki jih pri izlivih ni. No, pa tudi reči ne morem, da sem se po napisani pesmi kdaj bolje počutila … saj sem bila ponosna, a to je tudi vse. Najbrž mi zato pisanje pomeni neko preizkušanje lastnih meja.
 
Kaj je tvoj navdih?
Lahko bi rekla ljudje, a tudi to ni vedno res. Pogosto sega v dveh smereh: lahko gre za navdih nekega resničnega opazovanja in dejanskega dogajanja – nek konkretni motiv, lahko pa navdih pride kot nek mehurček svetlobe v kotičku očesa, ki jih nikoli ne moreš izostriti ali resnično videti. Ne moreš jih definirati in povedati, kaj so, a vseeno točno veš. S pisanjem se tako poskušam vsaj približno približati temu mehurčku.
 
Kje se bolj najdeš, v poeziji ali prozi?
Zdi se mi, a imam v prozi več svobode: vejice, vrinjeni stavki, oklepaji, podčrtaji … sicer potem povedi segajo tudi čez pet vrstic, a mislim, da lahko tako najlažje izrazim, kar mislim. V poeziji se uspem bolj odtujiti od čustev in se osredotočim na neko kamuflažo, saj ni pomembno samo, kaj povem, a tudi ritem, oblika in je konec koncev v redu tudi, če pustim več odprtih vprašanj.
 
Kako se soočaš s trenutki brez navdiha?
Čakam. Ne trudim se siliti v pisanje, saj se še nikoli ni obrestovalo in verjamem, da tudi nisem v položaju, kjer bi se morala. Tako se zaposlim z drugimi stvarmi in poskušam čim več brati, da sem vedno vključena v ta svet. Verjamem, da bo vedno prišel trenutek, ko bom navdih dočakala in bo samo pisanje vedno neko sonce v mojem življenju.

Kaj želiš doseči s pisanjem?
Obstajajo stvari, ki jih napišem samo zase, a v večini je vsaj en del mene, ki želi, da jih sliši. Ne želim pa, da to kadarkoli postane moja obveza – iz istega razloga, sem prenehala z glasbeno šolo, saj mislim, da se z obvezo izgubi tista svoboda, ki je resnično gonilo umetnosti.

Avtobus Ljubljana (odlomek)

Njegove veke se presenečene rahlo razprejo, tik preden mu pogled pade k tlom. Avtobus se ustavi in on izstopi. Nanj posveti žarek sonca. Obraz obrne k meni in v kotičku desnega očesa zagledam svoj odsev. Oči so jasne. Žive. Pokima in odide.
Izdihnem. Srce se zbudi in začne divje razbijati v mojih prsih. Roke oživijo in prsti se začnejo tresti. Oči so svobodne. Obliznem si izsušene ustnice in pogoltnem solze, ki me skelijo na robovih vek. 
Upam, da je sit.