Lahko bi rekli, da je Neja Jeraj Sedej zgodbe pisala še preden je znala zapisati črke in ko jih je so se pripovedi v njeni glavi prelile na papir. Dijakinja četrtega letnika najraje bere pripovedi Ivana Cankarja in Virginije Woolf, je mirna oseba, ki se rada zateče v naravo ali se skrije v kote prostorov, kjer lahko nemoteno opazuje, kaj se dogaja. V svojih pesmih in zgodbah opisuje tiste lepote, ki jih drugi ne vidijo. 

Kako si začela s pisanjem?
Zgodbe sem začela pisati takoj, ko sem se naučila pisati. O marsovcih in otrocih, karkoli smo se s prijatelji spomnili. Potem je to nekako poniknilo, se prelevilo v branje, s časoma je zmanjkalo časa tudi za to. Ko pa ser je moj življenjski slog drastično spremenil ob začetku srednje šole, se je vrnilo tudi pisanje … kot bi le potrebovala nek sprožilec, da sem ponovno prebudila ta del mene. Tako sem vse novo – čustva, ki jih nisem poznala, neznane situacije, v katerih sem se znašla in predvsem novo okolje – prelevila v besede. Najbrž bi tudi zato rekla, da sem šele takrat začela resnično pisati.

Kje najdeš navdih?
Glaven motiv vseh mojih del je, kolikor negativno se to sliši, trpljenje. Zdi se mi, da zelo hitro občutim, kar čutijo drugi, srečo in bolečino, to pa se zdi, da pretvorim v besede. Proza ali poezija, nobena ni vedno negativna ali žalostna, bolečino se trudim opisati tudi na čudovit, lep način. Skozi pisanje se očistim, izražam refleksije. V iskanju teh se zatečem v naravo, ki me pogosto navdihuje in predvsem pomirja, v ljudeh pa rada opazujem odnose in kako se posamezniki skozi teh razvijajo. Včasih sem napisala tudi kakšno ljubezensko pesem in ta je bila zagotovo namenjena izbranim posameznikom, a ne zato, ker bi bila vanje popolnoma zatreskana, ampak, ker sem čustva lažje zapisala, če je bil motiv pisanja opredmeten, a te osebe so bile le navdiha trenutka.

Kdo te pri pisanju najbolj spodbuja?
Najbrž najbolj kar sama sebe, a skozi svoje ustvarjanje sem spoznala, da bolj kot sem obkrožena z ustvarjalnimi ljudmi in ljudmi, ki pišejo, več imam tudi sama želje po tem in pogosteje tudi pridem do zamisli, kaj napisati, enako je z branjem – več kot berem, bolj si želim pisati. Mislim, da je pri ustvarjanju tako okolje tisto ključno, ki te spodbuja pri nadaljnjem pisanju in iskanju navdiha.
Nikoli pa ne pišem za druge. Tudi dela, ki sem jih uspela objaviti v zbornikih in s katerimi sem sodelovala na natečaju, so tam pristala zaradi zunanje pobude. Konstruktivne kritike sem bila vedno hvaležna in vedno rastem ob njej, a nikoli je nisem iskala sama.

Zakaj pišeš?
Pisanje mi pomeni izražanje sebe in četudi to na koncu nima neke materialne vrednosti, a veliko mi pomeni misel, da lahko ustvarim nekaj lepega. Tudi, če je pesem slaba, če jo v trenutku, ko jo napišem vržem v smeti, mi na nek način pove, da sem sposobna ustvarjati. Skozi poezijo se učim ponovno zbližati s čustvi, ki jih družba vedno bolj zatira in če iščem razlog, da svojo poezijo delim z drugimi je to, da želim ljudi ponovno povezati same s sabo.
Zdi se mi, da bi bilo tukaj vprašanje pravilno postavljeno ne, zakaj pišeš, ampak zakaj moraš pisati. Na to pa nisem prepričana ali znam resnično odgovoriti.

Boš kdaj odnehala s pisanjem?
Ne vem, če sem česa takšnega resnično sposobna. Poezija se mi zdi kot neki škratek, ki zdaj že predolgo živi v meni, kot nek mah in bi ga zdaj bilo že skoraj nemogoče izseliti.

cel svet skrbi
za severne medvede
za njihove kožuhe
in aurore borealis 

ves svet skrbi
kakšni bodo ljudje
brez severnih medvedov
in njihovih luči

ves svet vzdihuje
za severne medvede
oni pa plavajo
se zibajo
spoznavajo

severne medvede, severne medvede
severni medvedi pa
severnjujejo