Select Page

Tom Veber – pesnik, performer in vizualni umetnik, je pred izdajo druge pesniške zbirke, postavlja interdisciplinarne razstave, kjer povezuje različne umetniške oblike in izraze, verjame, da moramo biti umetniki tisti, ki se začnemo resnično spoštovati in ceniti, saj lahko le tako spremenimo pogled drugih na nas in naše ustvarjanje.

Kako si začel s pisanjem?
Sprva sem pisal zgodbe, kratko prozo in različne spise, potem pa sem približno štiri leta nazaj začel s pisanjem pesmi. Takrat se mi je zgodil neke vrste literarni preklop in lotil sem se poezije – žanr se skozi čas in občutke spreminja, a k prozi se le redko vračam. Sprva je bla moja poezija nekako samorefleksivna z močno psihoterapevtsko noto. Kot neke vrste dnevnik, kjer sem prečiščeval, kar sem preživljal, s časom pa je to iz zasebnega prestopilo v nekaj, kar sem želel deliti z drugimi, vedno pa so pesmi ohranjale osebno – izpovedno noto.
Vsega skupaj pa ne bi mogel točno umestiti v čas, čeprav se zdi, da je v moje življenje poezija prišla sunkovito in organsko … skrbi me, da bo morda nekega dne tako tudi odšla.

Kaj ti pomeni nastopati s poezijo?
Zdi se mi, da, ko pesnik interpretira lastno poezijo, bralec oziroma poslušalec dobi vstop v neko popolnoma drugo dimenzijo razumevanja napisanega, kot da bi s takšno interpretacijo omogočil vpogled v neko globljo raven. Hkrati pa sem, ko sem imel priložnost poslušati druge recitirati moje pesmi, spoznal, da jih ne znajo predstaviti točno tako, kot bi si sam želel, to je pač ta prirojen perfekcionozem, ki se ga ni zlahka znebiti.

Kaj je zate pesem?
Pesem je mati vseh umetnosti. Pesem je življenje.

Se ti zdi, da se umetnosti prepletajo?
Zagotovo. V lanskem letu sem naprimer sestavil  pet razstav, kjer sem povezoval literarno umetnost z različnimi vizualnimi mediji – ilustracijami, fotografijami, pri tem pa nisem želel, da bi se slika in pesem povezovali, preslikavali, želel sem, da bi, ko bi ju postavili drugo ob drugo, videli tretje umetniško delo, ki ga prej nismo mogli, katerega dve polovici se med seboj dopolnjujeta.

Kaj ti pomeni umetnost?
To je tisto, kar čutimo, kar nas razlikuje od programov in robotov, celo živali ter nas dela človeške. Z njo izrazimo tisto, česar drugače ne moremo.

Ob nedeljah 
rad ležim na travniku
blizu svoje hiše
drobno šumenje jezera 
je obrnjeno na sever
sanje potujejo na zahod
k mojim prednikom
naplavljenih na obalo
Onkraj
voda je polna
razmajanih albumov
čajnikov in kristalnih lestencev
po katere se nikoli niso vrnili
naplavlja usta in poglede
zgodbe ki so izgubile
barvo
in svoje lastnike
danes se ljubim z Dalijem
njegovi brki potujejo 
preko moje hrbtenice
ugnezdiva se v 
Vztrajnosti spomina
in kot prastari uri 
spolziva iz dreves.