Select Page

TRETJI DAN SAMOIZOLACIJE

Nisem še doživel česa takšnega. Krizni štab, izredne razmere, karantena … Pred nekaj dnevi sem po radiu, ki v teh dneh od jutra do večera igra v moji delovni sobi, slišal, da se športniki iz vsega sveta vračajo v svoje domovine, kjer bodo počakali, da najhujše mine. Vse se je ustavilo. Prijatelji in znanci, ki živijo v tujini, me sprašujejo, kako preživljamo dneve zaprti v stanovanju, in pripovedujejo o izpraznjenih ulicah ter polnih bolnišnicah v svojih državah … Svet se ti nehote zazdi zelo majhen. Meje izginejo, razlike bledijo in ljudje se spreminjajo. Res? Skoraj. Meje v resnici šele dobro nastajajo. V četrtek je v oddaji Tarča minister za gospodarstvo na novinarkino čudenje nad izginotjem »popolnega prijateljstva« med evropskimi narodi hladnokrvno dejal, da je normalno, da vsaka država želi najprej poskrbeti zase. Po njegovem so zasegi zaščitne opreme, namenjene v druge države, in ustavljanje takih pošiljk na mejah povsem upravičeni. Ta na videz popolna evropska družina je pokazala svoj pravi obraz. Lahko karantena usodno vpliva tudi nanjo? Če že ne na evropsko, bo pa zagotovo usodno ali pa vsaj streznitveno vplivala na nekatere slovenske družine. Čas je za čistilno akcijo odnosov. Na vseh ravneh. Ker najverjetneje ne morete postaviti vojske na vrata svoje sobe in vsem preprečiti vstopa, je edina možnost, da se s člani svoje družine pogovarjamo, usklajujemo, skalibriramo. Pri tem pa ne kaže pozabiti na kulturo. Moč kulture je nepredstavljiva in družina, ki ima do nje mačehovski odnos, je obsojena na propad. Ne pozabimo, da v sosednji Italiji ljudi združujeta le še pesem in zahvalni aplavzi zdravnikom, ki se noč in dan trudijo za čimprejšnji konec agonije. Druži jih le še kultura. Kulturne ustanove se tega zelo dobro zavedajo; brezplačnim dostopom do filmov, predstav, branju poezije in proze ni videti konca. Naj njihov trud ne bo zaman. Knjiga ali film lahko v tem času nadomesti marsikatero zaščitno masko in – ne le simbolično – reši tudi življenje. Ohranjanje svoje osebne kulture na visokem nivoju je tisto, kar bo v resnici pomagalo pri zaustavitvi širjenja virusa. Naj zmaga kultura! Ne želim se naslanjati na obrabljeno frazo, da bolezen ne izbira in da smo vsi enako ogroženi, a je res. In prav tukaj se bitka, ki jo vsi skupaj bijemo z virusom, razlikuje od kateregakoli vojnega stanja. Svet ima zunanjega sovražnika. Pustimo teorije zarote o začetku epidemije ob strani in se osredotočimo na situacijo, v kateri se nahajamo. Virus nima narodnosti, barve polti, spola, veroizpovedi, je neživ organizem, a streže po življenju ljudi. Zato sem pričakoval nesebičen boj civilizacije proti njemu. In ostal v pričakovanju. S prvimi okuženimi v Sloveniji se je razširila tudi nestrpnost. Pa ne nestrpnost do virusa, pač pa do okuženih. Minister za zdravje je poročal o grožnjah ljudem, da si ti zaradi okuženosti niso upali domov. Če že virus ne izbira, kdo se bo z njim okužil, mi zagotovo izbiramo, koga bomo šikanirali. Tiste, ki so nestrpni do okuženih, ki so upoštevali vsa predpisana pravila in niso potovali na ogrožena območja ob času odsvetovanja, sprašujem, ali bi okuženemu svoje pripombe lahko povedali v obraz. Čim bližje. Morda na 10 centimetrov ali manj? … Pa smo spet pri kulturi. Naj že zelo dobro znanemu heštegu #ostanidoma dodam še #ostanikulturen. Lep pozdrav iz osončene sobe do naslednjič.

Oskar Šubic