Select Page

GOSTUJOČE PERO: SEDEMNAJSTI DAN SAMOIZOLACIJE

 

Desetega aprila 1815 je na malo znanem otoku Sumbawa v današnji Indoneziji odjeknila eksplozija. Iz gore se je začel viti gost dim. Vulkanski izbruh, ki je sledil, je trajal skoraj dve leti in kljub temu, da je bil vrh Tambora, kot so ga poimenovali, na drugi strani planeta, je v slabem letu dni prašen oblak dosegel Evropo.
Pepel iz ognjenika se je razširil po vsem svetu. Leta 1816 je bil prvi opozorilni znak, da nekaj ni čisto tako, kot bi moralo biti, pojav izjemno lepih oranžnih sončnih zahodov, ki so bili posledica žveplovega dioksida v zraku. Sledilo je drastično znižanje temperatur po vsem svetu, celo tako zelo, da so v številnih državah Evrope zabeležili sneženje v juliju in avgustu. Padlo je skoraj dvakrat več padavin, kot katerokoli drugo leto v zgodovini.
Ujma, ki jo je prinesla vulkanska zima, je prinesla leto brez poletja in – še pomembneje – leto brez žetve in brez pridelka. Za Evropejce, ki so bili v tistih časih še vedno odvisni od poljedelstva, je bila to strahovita naravna nesreča. Zgodovinske knjige govorijo, da je 1816 prineslo zadnjo vsesplošno evropsko lakoto.
Prebivalstvo vsega sveta je čutilo posledice, mrtvilo tistih dni pa je še poglobila čudna meglica, ki je nista pregnala veter, niti dež. Bojda je bilo takrat zaradi žveplene atmosfere zadnjič, ko se je lahko z Zemlje s prostim očesom videlo sončeve pege. Težko si predstavljamo, kako so se počutili ob takih slutnjah.
In še težje si predstavljamo, kaj so si mislili, ko so začele prihajati z vsega sveta novice o upočasnitvi monsunov in treh zaporednih slabih žetvah v Indiji, o koleri iz Bengalije, o množičnih selitvah Ircev in Valižanov čez lužo, o vsesplošnem protestu in uporu ljudstva v nemških mestih in ob več kot devet desetinah živine, ki je na kontinentu poginila. Nihče ne zna oceniti, kako strahovita je bila tedaj gospodarska in človeška škoda.
A najbolj pomenljivi ostanki tistega časa, začuda, ne govorijo o vsesplošni vdanosti v usodo, ampak o izjemni iznajdljivosti človeške družbe in izjemno plodnem času za umetnost. William Turner, danes verjetno najbolj znan angleški slikar, je tiste sončne zahode upodobil v čudovitih atmosferskih slikah, ki jih danes prepozna vsak. Tistega leta je mlad nemški inženir iz Karlsruhe-ja Karl Dreis zaradi pomanjkanja krme za konje izumil novo prevozno sredstvo za ljudi – kolo. Tistega leta so Mary Shelley, Lord Byron in še nekaj njunih pisateljskih kolegov pred dežjem zbežali v podeželsko vilo in izzvali drug drugega, da napišejo najbolj strašljivo zgodbo. Nastala sta Drakula in Frankenstein. Tistega leta sta pomanjkanje in lakota z vzhodne obale ZDA pregnala majhno skupnost vernikov pod vodstvom Josepha Smitha. Prečkali so Apalače in prerijo, ter se naselili v Salt Lake Cityju, kot začetniki mormonske skupnosti. In najbrž še najbolj ključno: Justus von Liebing je v Darmstadu kot otrok doživel čas največje lakote. Izkušnja ga je tako zaznamovala, da je samo nekaj let pozneje iznašel mineralna gnojila. Zaradi njegovega prizadevanja, pa najbrž tudi zaradi leta brez poletja, v Evropi nikdar več ni bilo jeseni brez žetve.
Omejitve in težki časi so bili vedno najmočnejši povod za ustvarjalnost in napredek. Zagotovo bo tako tudi danes – in v bodoče.

Matija Goljar