Select Page

TRIINDVAJSETI DAN SAMOIZOLACIJE

Ko razmišljam o slam poeziji, se vedno najprej spomnim na Taylorja Malija in slam, ki sem ga izmed vseh, slišala prvega – What Teachers Make. Lahko bi rekla, da se vožnje iz Ljubljane v Kranj, zdaj, ko ta ni več mogoča, spominjam skoraj nostalgično. Bila je že tema in prijatelj mi je med vožnjo rekel, naj poslušam slam, da je to njegov najljubši. Kmalu je postal tudi moj. Ne zaradi vživetega nastopa in interpretacije ali burnega aplavza, ki ga še posebej pri nas, po branju poezije ali kakršne koli drugi literature redko slišiš, ampak zaradi tega, kar je govoril.

Kot majhna sem si želela postati učiteljica. Vedno sem občudovala ta poklic, še toliko bolj svojo mami, specialno pedagoginjo. Vedno je bila nasmejana, rada je opravljala svoj poklic, vse je znala razložiti na nešteto načinov in nikoli ni obupala nad mano. Tako sem v osnovno šolo vstopila z visokimi pričakovanji, konec koncev še nisem spoznala »slabega učitelja« in če šola pomeni, da bom lahko brala knjige in se učila novih stvari, bom v tem zagotovo uživala.

Spoznala sem dobre, vrhunske učitelje in spoznala sem tiste »slabe«. Spoznala sem učitelje, zaradi katerih sem začela oboževati snov, ki sem jo prej sovražila in obratno. Kako in kje je torej nastala razlika med dobrimi učitelji in tistimi drugimi. Ne zdi se namreč, da se dober učitelj skriva za nazivi kot so doktor ali magister; včasih ga najdemo, kako uči abecedo v drugem razredu osnovne šole, včasih razlaga matematiko na gimnaziji. Ogromno jih lahko srečamo tudi izven šolskih sten.

Torej je edino, v čemer se razlikujejo učitelji, odločitev, da bo posameznik kot učitelj naredil vse, kar je v njegovi moči, da bo otrok razumel in hotel razumeti, predvsem pa, da se bo otrok v njegovo učilnico rad vračal, da bo spoštoval znanje, knjige in vse, ki ga predajajo in ga bo nekega dne širil tudi sam. Kot sošolec, ki bo pomagal nekomu, ki snovi ne bo razumel, kot vnuk, ki bo starim staršem bral knjige in kot posameznik, ki se bo zavedal svojega položaja v družbi, svoje moči in svojih sposobnosti in te izkoristil.

Mislim, da je zdajšnji čas tako druga priložnost, mogoče celo preizkus za vse učitelje, kjer bodo ne dobri, ampak pravi učitelji izstopali toliko bolj, medtem ko bodo ostali pogrnili. Zdaj je čas, ko se morajo učitelji prilagoditi mediju in učencem in svojo snov predstaviti na način, da bo razumljena, pa če bo za to treba poseči po YouTubu, PowerPointu, Skypu ali pa sploh po računalniku. Zdaj je čas, ko preprosta elektronska pošta z navodili, kaj rešiti, ni dovolj. Konec koncev je situacija, v kateri smo se znašli popolna za krepitev empatije, strpnosti, samoorganizacije in samonadzora, razumevanja in povezovanja snovi s trenutnim dogajanjem. 

In ogromno je teh pravih učiteljev. Učiteljev, ki se do tega trenutka niso želeli niti fotografirati in se zdaj snemajo, da bi njihovi učenci le razumeli snov, učiteljev, ki zdaj, ko smo cele dneve doma, komaj najdejo čas zase, kaj šele za svoje bližnje, ker svojim učencem predavajo dokler ti ne znajo, razrednikov, ki kličejo vsakega svojega učenca posebej, da preverijo, če je vse v redu …

Mogoče to ni druga priložnost samo za učitelje, ampak za vse nas.. Čas je, da se ustavimo in se za trenutek posvetimo drug drugemu. Vprašanja »kako si?« in »kako ti gre?« se ne zdijo odveč, partija Človek ne jezi se, Enke ali kakšne druge družabne igre tudi ne. Čas je, da se za kakšen večer izognemo Instagramu, kofetkanju s prijateljicami preko video klica ali godrnjanju v zavetju svoje sobe. Če vam zmanjka zamisli, je zdaj trenutek, ko lokacija ali cena vstopnic za ogled gledaliških predstav ni več izgovor (čeprav to nikoli ne bi smel biti). Na Youtubu najdete predstave večine večjih slovenskih gledališč, tako za mlajše kot starejše, na Facebooku v živo berejo Boštjan Gorenc, Desa Muck, Anja Golob …

Zadnjo uro pouka v četrtek, 12. marca je moja profesorica slovenščine s kančkom obupa v očeh zaključila s prošnjo: »Samo … samo bodite strpni, boste?« In zdelo se mi je neumno, da bi to nekdo prosil človeka. Kaj ni kaj takšnega že samoumevno? Očitno ne in najbrž je moje nerazumevanje tega razlog, zaradi katerega sem nehala brati skoraj vse novice ali pa vsaj komentarje pod njimi, umaknila sem se od družbenih omrežij, začela brati knjige, risati in se pogovarjati. Mogoče pa je čas, da spoznam, s kom živim že zadnjih osemnajst let, saj sem konec dneva zaradi njih to, kar sem. Vrednosti najpomembnejših lekcij se očitno zavedamo šele s časom.

Hana Bujanović Kokot