Select Page

ŠESTINDVAJSETI DAN SAMOIZOLACIJE

V času karantene smo pobegnili v svoje hiše in stanovanja, zaprli okna in zapahnili vrata. Na ulicah mest postopajo le še lačni golobi. Preselili smo se v virtualni svet, kjer se bijejo nasprotujoči si glasovi. Če gre verjeti haštagom na socialnih omrežjih, smo postali družba zadovoljnih posameznikov, ki širijo pozitivo, kuhajo, pečejo, pleskajo vrtne hiške, sodelujejo v vseh mogočih izzivih, imajo končno čas za sprehod v naravi ali pa intenzivno oblikujejo svoje telo, da ga bodo lahko pokazali svetu, ko bo nastopil boljši jutri. A na drugi strani lahko v komentarjih pod stotinami člankov z bombastičnimi naslovi opazujemo, kako je javnost zajel nov val nestrpnosti, zaničevanja, zasmehovanja in celo groženj s strani besnih bojevnikov za tipkovnicami.Ali je krizna situacija tista, ki počisti meglo bivanja in prikaže odtenke, ki se skrivajo pod njo? Ali nas spodbudi, da se, zaprti v varnih domovih povprašamo o vseh tistih, ki slednjega nimajo? Ali pa nas prisili, da se, zaprti v varnih domovih soočimo z morebitnim lastnim intimnim brezdomstvom? In kaj lahko v tem kaotičnem času-prostoru ponudi vsaj malce opore, stabilnosti?
Metaforične kletke, zanke, spletene iz naših strahov, tesnob in negotovosti, tiste, ki nam (paradoksalno) onemogočajo, da bi našli dom in smisel, rahljajo in razpirajo zgodbe. V najbolj fantastičnih pokrajinah ali pa v povsem vsakdanjih situacijah se protagonisti soočajo s stiskami in preprekami, ki so presenetljivo podobne našim. V času družbene distance si želim junakov, ki v osamo prinašajo bližino. Takih, ki so podobni moji najstarejši prijateljici, urgentni zdravnici, ki je v času pisanja v svoji 12-urni nočni izmeni. Je ena tistih ljudi, ki ima jasno zastavljen moralni kompas, ki (tudi v trenutem kaosu emocij) ve, kdo je, ena redkih, ki pokliče, kar tako, da vidi, ali si dobro, ter poleg tega razume tudi, kako naj bi potekale vljudnosti, ko na piknik prinese steklenico vina. Ko je nastopila službo, sem se ustrašila, da bo tudi ona kmalu padla v cinizem, da ne bo več nosila kave medicinskim sestram, da se bo počasi, morda čez leto, dve ali tri okoli njenega srca zgradil zid apatije, kar tako, sam od sebe, kot obrambni mehanizem pred bolečino in vsemi izgubljenimi življenji. V času epidemije je tako utrujena, da se nima časa ukvarjati niti s svojimi strahovi in tesnobo, niti s politiko in mediji. A Južni otok se mi za trenutek spet prikaže na obzorju, ko kljub vsemu nazdravi na naše zdravje ob (trenutno virtualnem) druženju. Junaki zgodb nizajo vzporednice z našimi intimnimi občutji, hkrati pa zgodbe omogočajo pogled z distance, prikažejo naracijo neke družbene, kulturne situacije s širše perspektive in obljubljajo možnost, da je vse le delček potovanja, da bomo kmalu dosegli Itako. Ob branju ne upamo le za Odiseja, pač pa tudi zase, ko si v trenutni situaciji govorimo: »Še malo, še malo je treba zdržati.«
Vendar pa svet pripovedi lahko učinkuje le ob aktivnem bralcu, ob njegovem vživljanju in literarni empatiji, preko katere razumevanje, sodbe in odprtost prenašamo v vsakdanja življenja. Kdo od nas še ni prebral zgodbe, ki je zamajala njegova verovanjska obzorja, povzročila premikanje kolesc, samospraševanje in prespraševanje sveta, naših navad, vrednot? Izredna moč zgodb je v tem, da se (literarna) empatija, vživljanje ne končajo z zadnjo vrstico, temveč vodijo v prepoznavanje. Ko s protagonisti delimo srečo, jezo in bedo, spoznavamo, da nismo sami, prepoznavanje pa se razširi tudi na naše razumevanje soljudi, na odrinjene ter na odnos do narave in bivanja nasploh. Ustvarja se naracija osebne zgodbe individuuma, ki je sicer skrita v brezštevilnih množicah. Ljudje se težko povežemo s številkami in statistikami, tudi takrat, ko predstavljajo katastrofične podatke nesreč, vojn ali bolezni. Šele z neposrednim stikom z obrazom, ki je ločen iz množice in se še toliko močneje usidra v naše misli takrat, ko ga s pomočjo pripovedi (so)ustvarimo sami, dehumanizacija in popredmetenje nista več mogoča. Ustvarjanje obličja je tisto, ki v nas vzbudi moralni vzgib, ki nas postavlja v položaj etične odgovornosti in nas vodi k etičnemu delovanju. Kakšne zgodbe uspejo nagovoriti občečloveško v nas? Zakaj se mnogi zasolzimo vsakič znova, ko beremo Skodelico kave, če ne tudi zato, ker vemo, da smo tudi sami nekoč zamudili priložnost reči oprosti naši mami, babici, očetu, prijatelju? Zakaj je slovenska javnost besnela ob uničenju labodjih jajc ob Dravi? Čeprav obstaja brez števila trpečih bitij, pa nas je ta zgodba nagovorila drugače tudi zato, ker je bilo labodjemu paru nadeto obličje. Ob labodih pomislim na Grdega račka, pravljico, ki otrokom razodane, kako pomembna sta pogum in vztrajanje, kljub težkim preprekam, kljub strahu. In zato v rumenih lužicah na betonu vsakič znova vidim tudi uničenje nečesa drugega. Uničenje možnosti drugačnega, sočutnega in spoštljivega sveta.
S pomočjo zgodb, od prvih otroških pravljic dalje, si bralci oblikujemo vrednote, gradimo kritično mišljenje ter celotno osebnost. Ugotovimo, v kakšnem svetu želimo živeti ter se zanj tudi borimo. Saj poznate tisto misel – »bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu«. Za spremembo pa je najprej potrebna domišljija, ki je zmožna iz gmote čustev oblikovati ideale.  Kaj pa potem, ko razumemo, čutimo zgodbe, ki nas oživljajo? Iz njihovih naukov in modrosti lahko sestavimo kolaž za našo pot naprej. In začnemo pisati, predvsem pa živeti zgodbe tudi sami. In vsak zase se mora odločiti, na kaj se bo osredotočila njegova zgodba.

V moji, iskreni »kako si« prijateljice zdravnice tudi danes, po dvajsetih dneh (samo)izolacije pomiri valove, ko me preplavljajo strahovi in tesnoba. Skupaj z vsemi dragimi gradi okostje pripovedi, zavetje, pod katerega se lahko zatečem ob divjanju odprtega neba. Prostor-čas je postavljen v najina prva skupna leta življenja, na najino sončno teraso, kjer rastejo paradižniki in počiva psička z neznano mešanico genov. Glavni motiv – trmasta ljubezen – mame, ki verjame v moj uspeh bolj, kot verjamem sama, in starega očeta, ki mi z zanosom pošilja domač krompir in solato.
Junaki mojih zgodb pa boste vsi, ki s humorjem in smehom rahljate zanke, odpirate kletke. Vsi tisti, ki si s steklenimi očmi hrepenenja želite novega sveta, vsi, ki se ne bojite spregovoriti zoper, vsi, ki hranite ptice in pobirate tuje smeti po gozdovih, vsi, ki vas ni strah priznati, da včasih spustite, vsi, ki se vas dotaknejo verzi.

Kajetan Kovič: JUŽNI OTOK

Je južni otok. Je.
Daleč v neznanem morju
je pika na obzorju.
Je lisa iz meglè.

Med svitom in temo
iz bele vode vzhaja.
In neizmerno traja.
In v hipu gre na dno.

In morje od slasti
je težko in pijano.
In sol zatiska rano.
In slutnja, da ga ni.

Da so na temnem dnu
samo zasute školjke
in veje grenke oljke
in zibanje mahu.

A voda se odpre
in močna zvezda vzide
in nova ladja pride
in južni otok je.