Select Page

GOSTUJOČE PERO: TRIDESETI DAN SAMOIZOLACIJE

… Na pragu novega dne se je izza okna oglasilo prvo ptičje petje. Posameznim zvokom so se počasi pridruževali še drugi, dokler s prvimi sončnimi žarki, ki so pokukali izza gorovja, ni zaigrala prava ptičja simfonija in naznanjala nov dan. Dan, ki je prinašal upanje na nov začetek. Počasi je odprl oči: najprej se je odprlo levo, nato je z mencanjem do ostrine vida pomagal še drugemu. Bolj je sonce prodiralo skozi steklo, bolj so se ptičji glasovi umikali človeškim. Še preden se je popolnoma zavedel, je iz sosednje sobe zaslišal nežen glas. Ni bil glas televizijske napovedovalke, ki je štela umrle. Bil je glas, ki je pripovedoval zgodbo. Bila je zgodba, ki je že stoletja grela srca ljudi. Nasmehnil se je svojim mislim. Globoko je vdihnil, zadržal dih, nato pa ga počasi izpustil. Vedel je, da se bo danes vse spremenilo …«

Človeštvo si pripoveduje zgodbe vse odkar obstaja. Čeprav ga smatramo za eno najbolj starodavnih oblik umetnosti, predstavlja tudi pomemben del našega vsakdana. Danes zgodb ne najdemo več samo v knjigah. Slikarji in fotografi skušajo ujeti trenutke, slike znotraj večje zgodbe. Balet in opera pripovedujeta zgodbe na svoj način. Zgodbe nam pripovedujejo filmi, oglasi, video igrice, podkasti, sami jih ustvarjamo s pomočjo sporočil na družbenih omrežjih, pri načrtovanju dogodkov, sestankov, z vsakodnevnimi opravki …

Zgodbe imajo moč. Nas navdušujejo, očarajo, se nas dotaknejo, nas kaj novega naučijo, nas na kaj spomnijo, nas navdihujejo, motivirajo, izzivajo.

Če so nam ukrepi s tem, da nas držijo stran drug od drugega, skušali spodnesti tla pod nogami, mediji in družbena omrežja, ki nam v času koronakrize vsakodnevno servirajo neobvladljivo količino nasprotujočih si informacij, pa nas s strahom, jezo in nestrpnostjo držijo v šahu, nam je bila v tej krizi dana tudi priložnost, da se ustavimo in pogledamo, kje smo se na svoji poti izgubili. Rešitev lahko najdemo v zgodbah, ki nam jih govorijo umetniška dela – ne samo romani, drame, poezija, temveč tudi filmi, fotografije, likovna umetnost. Ti imajo neverjetno moč, so naš neusahljiv vir modrosti. Nudijo nam trdna tla pod nogami, saj nam dajejo zagotovilo, da je oziroma bo vse v redu. Ti svetovi, v katerih se izgubimo, nam pomagajo narediti odmik od viharnih čustev, ki si jih ustvarjamo v glavi, v srce, kjer vladajo sprejetost, notranji mir, ljubezen do sebe in sočloveka. Pomagajo nam razumeti lastna prepričanja in zaznave, a jih hkrati izzivajo. Pomagajo nam razumeti, da drugi niso naši sovražniki, temveč so naši zavezniki. Z njimi želimo sanjati o boljšem jutri, se veseliti njihovih uspehov in jokati z njimi ob porazih.

Naša želja po zgodbah je odraz osnovne človeške potrebe po razumevanju življenja. Ponujajo nam kontekst, znotraj katerega poiščemo obče veljavne resnice, ki nam dajejo občutek varnosti in nadzora nad življenjem. Pomagajo nam ubesediti naša čustva. So tiste, ki nas premaknejo in navdahnejo, zaradi njih se počutimo žive. Učijo nas o moralnih vrednotah, o človeških namenih. Učijo nas vztrajati in reševati eksistencialne probleme. Imajo moč, da spremenijo naša srca in misli. Skoznje iščemo svoj globlji pomen in svoje božansko mesto v svetu.

Prek njih se počutimo tudi čustveno povezani z drugimi, zato je gojenje umetnosti pripovedovanja zgodb bistvenega pomena za preživetje človeštva in za ohranjanje razuma še posebej v teh kriznih časih. Pandemija bo slej kot prej minila. Na nas pa je, kakšni ljudje bomo iz nje izšli. Naj vam pri tem pomagajo zgodbe.

Alenka Štrukelj, Literarna lekarna