Select Page

GOSTUJOČE PERO: DVAINTRIDESETI DAN SAMOIZOLACIJE

V teh kriznih časih, ko se Slovenci pogumno in disciplinirano borimo proti nevarnem virusu, v prostovoljni osami segamo po knjigah, slovenski literaturi, gledamo slovenske filme … in ponovno ugotavljamo, da za človeško življenje ni pomembna samo hrana, ampak tudi hrana za duha, ki mora preživeti … zato me zelo čudi dejstvo, da je aktualna vlada najprej zagrozila z varčevalnimi ukrepi prav slovenski knjigi in slovenski filmski produkciji. No … kakorkoliže, vladajoči prihajajo in odhajajo, umetnost pa bo ostala, saj je za obstoj Slovenskega naroda nujna.

Prepričan sem, da je ena od dolžnosti umetnosti prav to, da neprestano reflektira čas, v katerem živi. Saj umetniško ustvarjanje lahko edino kaže času in ljudem zrcalo. In zrcala ne lažejo. Dobra umetnost ni zgolj zabava, dobra umetnost je sredstvo ozaveščanja in resnice. Dobra umetnost, v to sem prepričan, pomaga spreminjati svet.

Tudi na to sem mislil, ko sem pred leti s sodelavci  pripravljal celovečerni film INFERNO.

Inferno  je sodoben socialen film. Izrazito aktualen, vendar mu aktualnost ni glavno vodilo. Poskušali smo ga sestaviti tako, da se v dinamiki in naraciji dotika splošnih socialnih mest, splošnih socialnih razmerij znotraj družbe, znotraj podjetij, znotraj sindikatov, znotraj družine, ki je pahnjena na rob socialnega preživetja. Naredili smo žanrsko socialni film, ki se ne dogaja samo v Sloveniji, ki se dotika splošnega stanja v svetu. Svet je pekel. To vemo že dolgo. Bog ga je že davno zapustil. Pa ni samo pekel, je džungla. Veseli me, da se v svetovni filmski produkciji v zadnjem času pojavlja mnogo filmskih zgodb, ki razmišljajo  podobno kot smo razmišljali mi. Inferno je zrak, ki ga dihamo.

Film smo gradili kor realistično zgodbo. Osnovna zgodba mlade družine, ki izgubi vse, skoraj izhaja iz tako imenovanega naturalizma – bolje rečeno, iz resničnosti. Mnogo je takšnih zgodb. Premnogo. Vsakdanje so. Dogajajo se v naši ulici … Vendar filmska dramaturgija, kot sem jo zastavil, skozi narativnost zgodbe počasi prerašča realizem. Zgodba se spreminja v goste slike socialnega sveta, ki postajajo metafore, da bi se na koncu film spremenil v nekakšen filmski esej s sporočilom. Nenavadna dramaturgija, priznam. Najbrž je nekaj med epsko dramaturgijo in socialno dramo.

Film sem na začetku pospremil s citatom iz Dantejevega Pekla. Zakaj? Zato, ker tudi naš film sledi devetim krogom pekla. Ena od idej je bila tudi ta, da bi vseh devet krogov v filmu celo napovedali, pa sva jo z dramaturgom Blažem Lukanom opustila že pred leti, med nastajanjem različnih variant scenarija. Vse bi bilo preveč matematično, rahlo enostavno. Ampak, krogi pekla obstajajo tudi v našem filmu. Tisti, ki poznajo Danteja, jih bodo opazili, drugi jih bodo samo čutili. Na nek način z Dantejevo Božansko komedijo v filmu komuniciramo neprestano. Izdajstvo na primer, ki je pri Danteju čisto nekje na dnu, v zadnjem krogu pekla, je tudi pri nas proti koncu dramaturške naracije. Oče izda svoja otroka. Prisilijo ga, da ju izda. Mora ju oddati, mora ju izneveriti. Itd. itd. Seveda pa bi bilo preveč ilustrativno, da bi povsem sledili Danteju. Saj končno ne gre za to. Gre za večno spiralo socialnega zla, ki pa smo mu v zadnjem času žal vedno bolj priča.

Kot zanimivost naj povem, da smo velik del filma snemali dokumentarno. To so vsi posneti javnih protestov z začetka filma. To so bili protesti, ki so v organizaciji Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije potekali v Ljubljani na Kongresnem trgu. Izkoristili smo množico, ki smo jo na teh protestih imeli brezplačno na razpolago. Okoli igralcev smo imeli na protestih organizirane naše statiste, saj končno vsega ne moreš prepustiti naključju. Moje priprave so bile na to snemanje celo bolj natančne kot sicer. Je pa takšno snemanje končni obliki filma dodalo dokumentarno atmosfero, kar je filmu koristilo.

Ko sem pred kratkim ponovno pogledal film Inferno, sam bil vesel in hkrati žalosten. Vesel sem bil zato, ker je film še vedno dober filmski izdelek, žalosten pa zaradi tega, ker je njegova zgodba žal vedno bolj aktualna in resnična.

Vinko Möderndorfer

Film Inferno si lahko ogledate na spodnji povezavi z geslom inferno2014, več o njem pa najdete tudi na uradni spletni strani www.filminferno.si.

Do 15. aprila ob 19.00 pa nam vprašanja o filmu, procesu nastajanja in gostu lahko pošljite na kulturna.karantena@gmail.com in odgovorom prisluhnite jutri – Vinko Möderndorfer bo jutri namreč gostoval v naslednji epizodi podcasta Kulturne karantene.

.