SEDEMINTRIDESETI DAN SAMOIZOLACIJE

Svojo prvo zgodbo sem napisala v sredo, trinajstega marca 2002 zjutraj, ko je moja mami pet dni pred rokom prispela v ljubljansko porodnišnico. Rodila sem se pet minut čez štiri popoldne. Ko sem pisala svojo prvo zgodbo, je moje pisalo držala mama, a zdaj sem velika in sveže polnoletna in pero držim čisto, čisto sama.

Vedno sem imela rada zgodbe. Tiste, ki sta mi jih starša pripovedovala pred spanjem, tiste, ki sem jih brala v vrtcu, tiste, ki sem jih malo za tem začela pisati sama in so v osnovni šoli hitro začele zapolnjevati zvezke. Kdaj so bili to dnevniki, kdaj le čečkarije, kdaj samo ena beseda in kdaj je uspela zgodba. Veste tista prava, urejena od začetka do konca … ampak ne nujno v tem vrstnem redu. Nikoli ne boste našli vseh – ogromno mi jih ni bilo treba napisati. Preprosto niso bile namenjene temu, te sem živela. In tako sem svojo prvo ljubezensko zgodbo napisala pet minut čez štiri popoldne. Tako sem svojo prvo ljubezensko zgodbo izživela pet minut čez štiri popoldne. Ampak dovolj o tem.

Redko so prišli trenutki, ko si česa nisem upala povedati ali tega nisem povedala naravnost ali pa sem nekaj bleknila, preden bi za trenutek pomislila, a to ne pomeni, da sem prekipevala od samozavesti ali poguma. Tako sem se v osnovni šoli veliko raje zatekla v knjižnico kot da bi se vedno družila s sošolci. Tam sem bila pogosto lahko popolnoma sama in v tišini urejala knjige po abecedi, si izposojala popolnoma nove in kdaj celo lahko izbrala, katere bo šola naročila naslednje.

A nekaj v meni je rinilo ven. Ko sem odraščala, mi je bilo omogočeno poskusiti vse, kar sem si želela. Tako sem se do devetega razreda osnovne šole preizkusila v vsaj dvajsetih različnih športih, naučila sem se štrikati, slikati, kuhati, programirati, v tistem trenutku pa sem se učila igrati kitaro, klekljati, pisala sem pesmi in zgodbe, pomagala pri šolskem časopisu, pela v zboru … no, saj razumete. Kot sem že omenila, velikokrat kaj naredim preden bi premislila.

Ko me kdo vpraša, kdo je tisti, ki me navdihuje in spodbuja, rečem, da so za to, kar sem, krive močne ženske v mojem življenju. One so tiste, ki so v svojem življenju same ustvarile ljubezenske zgodbe, tiste, ki so v svojem telesu ustvarjale novo življenje, tiste, ki so se pretvarjale, da je vse v redu, ko se jim je sesuval svet in se nikoli ne postavljale na prvo mesto. Močne ženske v mojem življenju so tiste, ki so me naučile ljubiti, ki so me naučile pisati najbolj iskrene ljubezenske zgodbe. One so me naučile, da lahko ljubim toliko več kot samo svojega partnerja. Ker jaz ljubim vse tiste še neodprte popke zgodaj spomladi in ljubim svojo psičko Lili in poezijo in presladek čaj zgodaj zjutraj. Naučile so me ljubiti svet in življenje in ljudi v njem in sebe. In vse, kar jim lahko jaz dam v zameno je, da ljubim njih.

Gospa Ivana, čeprav sem vas spoznala med zadnjimi, ste mi hitro prirasli k srcu. Šele ko sva 19. februarja letos skupaj praznovali tvoj devetdeseti rojstni dan in ste se zjokali, ker sem prinesla tortico s svečkama in še enkrat, ko sem vam rekla, da ste babica, za katero nisem vedela, da jo potrebujem, dokler vas nisem spoznala, sem razumela razsežnost ljubezenske zgodbe, ki sva jo spletli v zadnjih dveh letih. Najine ljubezenske zgodbe.

Šestnajstega aprila 2018 sem v lokalnem domu upokojencev podpisala pogodbo o prostovoljstvu in spoznala Ivanko. Gospo, ki je do oseminosemdesetega leta starosti živela sama, preden je padla in si zlomila medenico. Kljub bolečini je prišla do telefona na drugi strani stanovanja, poklicala reševalce in se vrnila k vhodnim vratom, da jim jih je lahko odklenila. Predstavljena sem ji bila kot spremljevalka, varnostni dodatek, dvakrat na teden sem jo spremljala na sprehodih, da se le ne bi poškodovala. Prvi sprehod sva opravili v tišini. Večkrat sem poskusila začeti pogovor, ampak mi preprosto ni odgovarjala in po nekaj časa sem utihnila. Mogoče ji grem pa preprosto na živce. Kakor se je izkazalo je gospa le naglušna in v naslednjih sprehodih sva govorili o vsem od tega, kaj sva nazadnje jedli, do tega kje vse sva potovali, najinih družinah, vsem, kar naju zanima. Ivanka je iz bližine Postojne, druga najstarejša izmed petih sester, nikoli poročena in brez otrok, vedno je rada potovala, poslušala moške pevske zbore – ženski ji grejo zaradi piskajočih glasov na živce, – brala in se družila s sestrami in njenimi otroci. Povedala mi je, da, čeprav komaj kaj sliši, še vedno hodi na prireditve v Domu upokojencev, še vedno obiskuje koncerte in branja poezije in vrtčevske gledališke predstave.

Takrat se je nenadoma prebudil tisti pisec v meni, tisti možic, ki drži pisalo že vsa ta leta in nisem mogla dopustiti, da nekdo ne sliši poezije. In tako sem začela v dom nositi pesniške zbirke. Eno pesem za drugo sem se drla čez sobo, od Kosovela, Minattija, Möderndorferja do Makarovičeve … vse, česar sem se spomnila, kdaj tudi svoje pesmi, čeprav ji tega nikoli ne povem, ne vem zakaj. Zdaj se igrava Človek ne jezi se in Črnega Petra, ona se smeji vsakič, ko poje mojo figuro ali jaz izvlečem Črnega Petra. Včasih ji pustim tudi, če se moti, ker preprosto rada vidim, kako se smeji. Skupaj gledava njene stare fotografije in ko se jezi, ker ne ve kdaj in kje so bile fotografije posnete, jaz več ur sedim doma in iščem kraj, kjer je bila fotografija posneta, da ji lahko to povem naslednjič, ko se vidiva.

Najbrž veliko o nama pove to, da me je prvič, odkar je koronavirus obnorel svet in še posebej vse medije, pograbil strah, ko so v petek, četrtega marca, odredili prepoved obiskov v vseh slovenskih domovih za ostarele. Ne, da bi vedela, zakaj točno, sem začela jokati. Ker zdaj ne bom mogla videti Ivane. V nedeljo ob devetih, ko se po navadi sestaneva, spet. Skrbelo me je zanjo. Skrbi me. Ker še vedno nisva uspeli prebrati dovolj pesniških zbirk in dovoljkrat jamrali čez zelenjavo in vampe in gospo, ki preglasno smrči v sosednji sobi in še vedno me ni dovoljkrat premagala v Črnem Petru. Zato se še vedno vsak teden slišiva. In potrudim se jo vsaj enkrat vprašati, kako je in kaj počne in ji prebrati vsaj eno pesem preden me prekine, češ ali ne vem, kako dragi so telefonski klici. Vsakič znova upam, da bo to do naslednjega tedna dovolj.

Trinajstega marca letos sem dopolnila osemnajst let. In še zdaleč nisem odrasla ali dovolj zrela, zagotovo ne dovolj ženstvena. Najbrž še vedno prevečkrat jočem za neumne stvari, sem na trenutke sebična in trenutke preveč nesebična, se odločam brez premislekov in želim doživeti prav vse. Ampak takšna sem. In točno takšna sem uspela ustvariti več ljubezenskih zgodb kot bi kadarkoli sanjala. Prav te so me namreč naučile jokati, boleti in sprejeti bolečino, se smejati z drugimi in jih podpirati, ko podporo potrebujejo. Mogoče nikoli ne bom popolna ali se videla kot takšno in vedno se bom učila ljubiti, ker tega se preprosto ne naučiš, ampak verjamem, da bom nekoč ena izmed teh močnih žensk.

Da bom lahko čutila napor poroda, v katerega sem prisilila svojo mami, da bom lahko svojo hči naučila stopiti iz cone udobja in si upati, da ji bom lahko omogočila vse in ji nudila vzor, da bom lahko to nudila še toliko drugim, ki morda ne bodo moji otroci, a jih nikoli ne bom ljubila nič manj. Da bom čutila, kar čutijo drugi, jih dvignila na svoja ramena, da bodo lovili oblake. Da bom lahko pri devetdesetih vsak dan šla na dva sprehoda in sovražila svoje telo, ker ne bom zmogla več, a ga hkrati ljubila, ker bom zmogla toliko.

Danes se namreč zaobljubljam, da bom širila pomembnost naših zgodb, tistih lepih in tistih malo manj, vseh prežetih z ljubeznijo, ki kaplja ob robovih obrabljenega papirja. Te so tiste, ki nas učijo, kaj pomeni biti človek.

Hana Bujanović Kokot