Select Page

ŠTIRIINŠTIRIDESETI DAN SAMOIZOLACIJE

V začetku aprila, ko se je zoženo bivanje že dodobra usidralo v vsakdan, smo v Layerjevi hiši povabili pesnice in pesnike k deljenju svojih vtisov ob trenutni družbeni situaciji. V samo desetih dneh so se poeti odzvali s šestdesetimi pesmimi, s čimer so pokazali, kako pomembna je umetnost v kriznih obdobjih. Da poezija lahko nagovarja, da verzi lahko (pesnike in bralce) povezujejo v svojevrstno skupnost.
Selekcijo pesmi smo zaupali Dejanu Kobanu, ustanovitelju neformalne umetniške zadruge IGNOR. V izbranih sedemindvajsetih impresijah iz osame osem pesnic in deset pesnikov popisuje čustva, ki nihajo med jezo, otožnostjo in trmastim upanjem.

Pesnice in pesniki se sprašujejo, s čim v samoizolaciji kompenzirati za vsakodnevne dražljaje, kako izpustiti iz rok krhko predvidljivost? Ugotavljajo, da se resnice ne skrivajo več tam, kjer smo jih naučeni iskati. Pripovedujejo o izmaličenem obrazu empatije, glasnih tiktakajočih urah, ki merijo bedni čas v starih hišah, praznini, ki je le odmev samogovorov v glavi, prerazporejanju strahov, divjini bitk dualnosti, ritmu vojnih bobnov, zbadljivih ogledalih. Svarijo pred prisotnostjo vseh drugih trpkih »virusov«; srca, ki poseže po zlatu in svinca, ki prebije nežnost.
Na drugi strani pa prinašajo pomembne napotke za učenje – kako živeti v novem svetu. Zdaj se je treba ljubiti na daljavo, obstajati v odmevu, se truditi za rožnatimi zavesami vek lahkotno zatipati proti prihajajočemu. Pišejo o lakoti po svobodi, freskah upanja, poletju v središču bukovega gozda, novih jutrih, novih generacijah, ki bodo zrasle iz prahu, o nujnosti šepniti besedo – ljubim.

Ana Žunič