Select Page

GOSTUJOČE PERO: SEDEMINŠTIRIDESETI DAN KARANTENE

Soočenje s svetovno pandemijo in s slovensko epidemijo me je našlo nedolgo po prihodu iz Seville. Za las in čisto intuitivno sem po precej napornem akademskem semestru ujela obdobje, ko se je bilo še mogoče znatneje premikati. Potovanje je bilo sončno, z odlično hrano in vinom, vroče južnošpansko sonce mi je toplilo zimsko kopreno na telesu, glasba mi je vzbujala strasti. Prav skupek teh čutno-spoznavnih spominov mi je vsaj še nekaj prvih dni po sprejetju ukrepov nekoliko pomagal pri premagovanju začetne tesnobe in nelagodja. Verjetno vsaj delno tudi strahu. Moja prvotna reakcija je bila pravzaprav zaznamovana z občutkom dezorientiranosti, vrtinčenja na mestu in padcem v nekakšno irealno stvarnost. Vzporeden svet, ki je mogoč, a še vedno bolj domena fantastičnih ali pa fikcijskih realnosti. Zdelo se mi je, da se zapletam v neučinkovite gibe in poteze, ki ne služijo jasnemu namenu. Potem sem precej hitro, skupaj s kolegi z univerze, padla v dnevno, večurno zoomiranje s študenti in v popoln prenos vseh pedagoških obveznosti v domeno spletnih aplikacij in portalov. To je moj fokus sicer izostrilo, dolgotrajno bolščanje v ekran pa je prineslo tudi šumenje v ušesih, glavobole in pogosto rdečico oči.
Vse te male nevšečnosti so bile (in še vedno so) zanemarljive ob nekaterih novicah iz sosednjih držav, ki so bile že globoko v koroni, potem pa tudi dnevnih vesteh iz Slovenije. Sprva sem domača poročila gledala vsak dan, sledila grafom in shemam, napovedim in spreminjajočim se zapovedim. Res pa je, da nikoli ne želim biti omejena na enostranski pritok informacij, zato se mi zdi nujno sledenje tujim medijem ter pogosto tudi satiričnim pogovornim oddajam, ki prinašajo dobrodošel element distance, kritičnega vrednotenja in humorja. Potem so prišle vse možne teorije zarote, scenariji o tem, kako so svetovne elite pandemijo načrtvale že najmanj desetletje in kar je še tega. Pa debate na socialnih omrežjih, ki se iz konstruktivnosti hitro lahko zasukajo v brezplodno, nepremišljeno in velikokrat neosnovano analiziranje dogajanja. V kriznih razmerah se resnično najbolje pokaže naše bistvo, preverijo se naše življenjske in človeške kompetence. Beremo, vidimo, slišimo in čutimo, da svet še nikoli ni bil ustavljen do te mere. Kaj v resnici to pomeni za nas kot za posameznike in za skupnosti, tako nacionalne kot za globalno? Kdo smo, kako daleč in kako globoko vidimo, mislimo in čutimo, torej kakšne so meje našega sveta? Dobesedno in metaforično.
Veliko razmišljam o tem in vedno bolj se mi izrisuje slika, da se neka trajna ali resnična transformacija posameznika in družbe ne more zgoditi hitro, četudi živimo skozi izredne razmere. Kvečjemu potencirajo se lastnosti, ki jih tako ali tako že nosimo v sebi, bodisi humanost in empatičnost, bodisi sebičnost in pohlep, če izpostavim le dve potencialni dvojici.
Zdi se mi, da mi je nekako uspelo obdržati distanco do nekakšne (najbrž pričakovane in razumljive) kolektivne nervoze, ki se je zbudila zlasti v prvih tednih, prav tako pa tudi do pogostega merjenja moči egov v medijih in na socialnih omrežjih, pa takšnih ali drugačnih (samo)promocij (samo)oklicanih mislecev, znanstvenikov in gurujev. To je zame bil in ostaja tuj svet.
Vem tudi, da je ena od značajskih potez, ki jih nosim, nekakšen odpor do avtoritet, še posebej seveda do takšnih, ki svojo pozicijo uporabljajo za lastno okoriščenje in izživljanje nad podrejenimi, nisem si domača s pravili, ki niso konstruktivna in so namenjena zgolj samim sebi oziroma utrjevanju moči peščice. Če se ozremo k trenutnim zapovedim, ki jih živimo, nikakor ne trdim, da zavarovanje šibkih, bolnih in tako ali drugače izpostavljenih ni nujno, seveda je, a obenem se odločno obračam od pozicije žrtve ali še bolje ponižne pokornosti ali morda celo klečeplaznega hlapčevstva. Ne pozivam k revoluciji, ta namreč žre svoje otroke, upam pa, za vse nas, da smo sposobni kritične misli in analize, prav tako kot tudi sočutja in tolerance. Prizadevam si (in včasih je to pravi napor) upat, da je v nas vseeno še dostojnost, želja po pomoči (to vsekakor dokazujejo požrtvovalni delavci v zdravstvu in v vseh nujnih službah, ki se niso ustavile niti za trenutek), po dvigovanju nad požrešnost in nehumanost nekaterih. Tu se spomnim na poezijo ameriške pesnice, pisateljice in borke za pravice zatiranih, Maye Angelou; slišim jo recitirati pesem z naslovom “Still I Rise”, v prevodu “In še vedno se dvigujem”, v kateri pravi takole: “You may write me down in history/ With your bitter, twisted lies, / You may trod me in the very dirt/ But still, like dust, I’ll rise.” Tako nekako bi zvenele njene besede v slovenščini:
“Moje ime lahko z omalovaževanjem zapišete v zgodovino/ s svojimi sovražnimi, sprijenimi lažmi, / lahko me vteptate v blatno zemljo / In še vedno, kot prah, se dvigujem.”
Dvigovati se, upirati se slepi ubogljivosti, ki lahko pripelje so zasužnjevanja. Pred očmi se mi izrisuje tudi emocionalno in idejno močna scena iz filma Blade Runner (Iztrebljevalec), kjer umirajoči replikant Roy Batty (Rutger Hauer) detektivu Deckardu (Harrison Ford), reši življenje (Deckardova naloga je bila, da replikanta izsledi in eliminira) in mu ob tem izreče pomenljive besede: “Posebna izkušnja, kajne, živeti v strahu. Takšno je življenje sužnjev.” Strah je tisti, ki hromi in megli presojo. Kakršnakoli realnost nas že čaka in se, če hočemo ali ne, oblikuje v veliki meri tudi mimo nas, si želim, da vanjo ne bi vstopali s strahom. Ta lahko namreč ne le zaustavi naše svobodno kreativno delovanje, ki je tako zelo bistveno za individualni in kolektivni napredek in preprosto za ohranjanje stanja prisebnosti, temveč nas lahko potisne v slepi kot, v stanje trepetanja, ki bo prekrilo še tako izjemne, neponovljive trenutke življenja. Izgubili bomo stik s seboj, s svojo avtentičnostjo in izvirnostjo. Prav tako z morebitnimi nauki in spoznanji, ki nam jih prinašajo tudi trenutne razmere. S strahom jih ubijamo in vse naše sijajne misli, ideje in stremljenja se bodo, kot ob koncu svojega življenja pravi Roy Batty, izgubili nekje v času, tako kot se razgubijo solze v dežju. Morda zveni nihilistično, lahko pa popolnoma realno in pričakovano. Morda se nikoli ničesar zares ne naučimo in nas zastraševanje vedno znova pripelje bodisi do apatije ali pa do nebrzdane agresije. Nimam odgovora. Potrebna je zadostna kritična masa, ki bi prinesla trajne in globalne spremembe. Medtem in (po najboljšem možnem scenariju) na poti k njej, se lahko vedno znova odločamo za dviganje iz morebitnih občutij resigniranosti, potlačenosti ali nemoči ter za iskanje novih, svetlejših horizontov.

Leonora Flis

STILL I RISE (Maya Angelou)

You may write me down in history
With your bitter, twisted lies,
You may trod me in the very dirt
But still, like dust, I’ll rise.

Does my sassiness upset you?
Why are you beset with gloom?
‘Cause I walk like I’ve got oil wells
Pumping in my living room.

Just like moons and like suns,
With the certainty of tides,
Just like hopes springing high,
Still I’ll rise.

Did you want to see me broken?
Bowed head and lowered eyes?
Shoulders falling down like teardrops.

Weakened by my soulful cries.

Does my haughtiness offend you?
Don’t you take it awful hard
‘Cause I laugh like I’ve got gold mines
Diggin’ in my own back yard.

You may shoot me with your words,
You may cut me with your eyes,
You may kill me with your hatefulness,
But still, like air, I’ll rise.

Does my sexiness upset you?
Does it come as a surprise
That I dance like I’ve got diamonds
At the meeting of my thighs?

Out of the huts of history’s shame
I rise
Up from a past that’s rooted in pain
I rise
I’m a black ocean, leaping and wide,
Welling and swelling I bear in the tide.

Leaving behind nights of terror and fear
I rise
Into a daybreak that’s wondrously clear
I rise
Bringing the gifts that my ancestors gave,
I am the dream and the hope of the slave.

I rise
I rise
I rise.