PETDESETI DAN SAMOIZOLACIJE

Pred davnimi časi je v vasici ob sotočju Save Dolinke in Save Bohinjke v najemniškem stanovanjcu živela družinica. Že kar nekaj časa je živela brez očeta. Padel je iz kostanjevega drevesa, ko je v jesenskem jutru želel nabrati dovolj kostanja, da bi z njim razveselil svojo najstarejšo hčer. Kuhan ji je bil najljubši. Še zdaj ji je. Družinica je brez očeta shajala še težje kot prej. Troje lačnih otroških ust tudi v petdesetih letih dvajsetega stoletja ni bilo lahko nahraniti. Najstarejša izmed otrok, tista, ki ima rada kostanj in knjige, je bila celo svoje otroštvo zaljubljena v Lenina. Otroške zaljubljenosti pač. Takrat ni vedela, da bo še več desetletij kasneje v drugi državi, ob istem sotočju prav o tem pripovedovala veliko mlajšim ušesom, lačnim zgodb iz tistih časov. Iz časov, ki so za seboj pustili le časopisne izrezke, fotografije in zgodbe. V njih ti časi še vedno živijo. Niso črno-beli, niti porumeneli, živi so in to vedno bolj. 
Tako sem, kot že ničkolikokrat, sedel z njo na kavi. Tokrat žal preko Skypa. Kava ni bila enaka, tudi piškoti ne, ampak najpomembnejši je bil čas, ki sva si ga namenila. To zgodbo sem že slišal, ampak sem kljub temu sedel in poslušal z enakim zanimanjem kot bi sicer. Vsakič je bila zgodba namreč malo drugačna, na dan je prišla kakšna nova podrobnost in tako sem se naučil, da tudi ponovljenih zgodb ne prekinjam in ne motim. Ko sva zaključila, sem izklopil prenosni računalnik. Ostal sem sam, v sobi, ki je moja spalnica, pisarna, telovadnica, kavarna, studio in učilnica že zadnjih šest tednov.  Sam, z zgodbo, ki sem jo pravkar slišal. »Boš tudi ti imel kaj podobnega za povedat svojim vnukom?« se vprašam. »Dvomim,« si nemudoma odgovorim. Naši vnuki najverjetneje ne bodo potrebovali zgodb iz časa odraščanja v davnem letu 2020. Nikomur ne bo potrebno pripovedovati o koronavirusu, karanteni, maskah, finančnih težavah in (ne)odpovedani maturi. Ti časi ne bodo nikdar porumeneli na starem fotografskem papirju, vedno bodo oddaljeni le nekaj klikov. Vse naše misli, skrbi, politično prepričanje, zgražanje. Vse. Tudi Kulturna karantena. Morda pa bodo vendarle želeli, da jim pripovedujemo, a o čem?
V mali vasici ob sotočju obeh Sav je sonce ravno osušilo jutranjo roso julijskega dne, ki si ga bo malo dekletce zapomnilo kot enega najbolj vročih v svojem življenju. Hodila je po kolovozu in v rokah držala pehar, ki je bil pokrit s karirastim prtičem. Ne vem, ali je bil prtič resnično karirast. Ne vem niti, ali je bila pot kolovoz ali cesta in ne vem, ali je pehar nosila deklica ali je le stopicala ob svoji mami. Ampak predstavljajmo si, da je bilo tako. V peharju je bil svež hleb kruha. Še ne pečen. Pekarna v mali vasici ob sotočju je namreč vaščanom ob poletnih mesecih nudila, da so kruh za drobiž spekli v njihovi peči in si niso dodatno razgrevali svojih domovanj.  Ta deklica zdaj, po nekaj desetletjih, to opisuje kot pravi pravcati luksuz. Kruh v peharju je bil koruzen, ker so bili doma vajeni jesti bolj zdrav kruh od tistega snežno belega. Zgolj zaradi finančnih razlogov, se razume. Še danes, če ji dobronamerno prinesem koruzni hlebec, reče: »No, saj za kruh pa imamo, lahko bi ta dobrega prinesel.« V otroštvu se je danes tako opevanega zdravja pač najedla. Deklica je prinesla kruh v pekarno, plačala in se odpravila domov. Kruh so namreč spekli šele, ko se je nabralo dovolj hlebov za polno peč. Na poti domov se je deklica igrala s prijateljicami in sosedami, ki so prav tako kakor ona prinesle kruh v pekarno. Vročina julijskega dne je bila premočna za nekega fantka, ki še ni imel pet let. Med tekom po kolovozu je obstal in se dobesedno sesedel. Otroci so se spogledali in stekli k njemu. Morda mu je bilo ime Franci. Tisti starejši so presodili, da ga bo najpametneje odnesti domov. Nekaj trenutkov zatem so ga že nesli. Čas, ki so se ga starejši izmed otrok še živo spominjali je botroval k temu, da je deklica, ki je Franciju držala glavo predlagala: »Zapojemo?« In so zapeli. Partizansko pesem seveda. Takrat niso bili več otroci, pač pa partizani, čisto pravi. Imeli so svojega ranjenca, pesem jih je bodrila in vedeli so, da bodo kos vsem težavam. Partizanska enota je tako Francija uspešno prinesla domov. Najverjetneje so si zaslužili kakšen zgrožen pa tudi kakšen odobravajoč pogled starejših sovaščanov. Skupinica se je nato odpravila nazaj v pekarno, kruh je bil namreč nared. Vsak izmed otrok je v roke dobil svoj pehar s spečenim kruhom. Deklica, ki ima rada kostanj, ga je dobila med zadnjimi. Pek se je nasmehnil in ji v roke pomolil pehar, rekoč: »Evo, še vaše drobtine.« Pogledala je v pehar in hlebec kruha je bil razklan na štiri kose, po vrhu peharja pa so bili posuti rumeni žganci. »Drugič pa naj da mati moko vanj,« se je zarežal pek. Deklica je najbrž zardela in s tem nase prikovala poglede vseh otrok, ki so še bili v pekarni. Nekateri so se zasmejali, spet drugi so le pogledali stran. Kakšna sramota, si je mislila deklica in nehala zadrževati solze. Zapustila je pekarno in z njo tudi nekdaj njeno partizansko enoto ter se po kolovozu odpravila domov.
Morda pa prihaja čas, ko bomo spet lahko pripovedovali zgodbe. Oziroma, bomo imeli o čem pripovedovati. Ne le o drugih, pač pa o sebi, o svojih pripetljajih in izkušnjah. Morda bo naša naloga, da svojim vnukom popravimo sliko o teh časih in jim dodamo pravo barvo, vonj, okus in pristno izkušnjo, ki je internet ne bo zabeležil. Zato si dovoli doživeti, spodrsniti, pasti in se pobrati. Le tako boš lahko ustvaril zgodbe, ki jih bo vredno pripovedovati. V branje priporočam knjigo Gorana Vojnovića, Jugoslavija moja dežela. Skozi različne obraze, ki jih piše zgodovina in jih razkrije čas lahko potuješ z mislijo, kaj bo ostalo za tabo, kdo v resnici si in za kaj se izdajaš.
Lep pozdrav iz osončene sobe do naslednjič.

Oskar Šubic